Deževno jutro na Gorenjskem, ko smo se naložili v kombi ter odpeljali proti Bovcu. V planu je bil obisk Viša, vendar pa smo zaradi nestabilnega vremena izbrali krajšo turo, Via Italiana v Mangartu. Ferata je speljana od bivaka Nogara, pa skoraj do vrha Mangarta, čez njegovo severno steno.
Italijani so pot nadelali v času, ko je bila državna meja praktično neprehodna, stene pa graničarji niso mogli nadzorovati. Tako so poskrbeli, da se je dalo pristopiti na vrh Mangarta po italijanskem ozemlju, ne da bi stopili v Jugoslavijo. No, čim je bila pot odprta, so se razmere toliko spremenile, da je meja postala bistveno bolj prepustna. Ostala pa je izpostavljena in dobro zavarovana pot.
Ekipa smo bili dve Petri, Vili, Gregor in jaz. Vozil je Gregor. Med potjo smo morali narediti kratek postanek na poti proti Predelu, za resno popravilo vozila.
Parkirali smo ob cesti na Mangartsko sedlo in od tam se najprej dvignili na vrh sedla, ki je bil zavit v meglo. Od tam smo se spustili na italijansko stran, do bivaka Nogara.
Vreme na sedlu res ni bilo najlepše.
Odcep.
Spust do bivaka.
Vrh bivaka.
Pri bivaku smo se spravili v popolno bojno opreme in se začeli ponovno dvigati proti steni.
Pot je speljana skozi znamenite tunele.
Krtek...:)
Travnata polica odeta v jesenske barve.
Eden od bolj strmih in izpostavljenih delov.
Tokratni motiv je bil precej v zeleni barvi...Kar je precej nenavadno za jesen. :)
Vili in Petra I.
Gregor in Petra II.
Vršne strmine. Ta del se običajno opazuje z razglednika ob običajni poti na Mangart.
Na grebenu nas je spet pozdravila megla.
Ker je bila vidljivost naravnost neverjetna, ker je pihalo in ker je bilo precej mraz, smo se odločili, da tokrat izpustimo obisk vrha. Raje smo sestopili nazaj na sedlo.
Prva analiza. Ura je bila še zgodnja.
Slikanje s crknjeno mačko ob trdnjavi na Predelu.
Sledil je še ogled štantov in kupovanje ledrastih jakn v Trbižu. Smo si pa privoščili kavo na trgu, jasno na sončku, ki je bil v zadnjih dneh precej redka dobrina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar