Nočni Osolnik



 Tudi letošnja generacija Šole varnega gibanja v gorah se je podala na nočni pohod. Ker je letos zima bolj tako, nismo imeli pohoda samo ob mesečini, saj je bilo v gozdu temno kot v rogu. Vseeno smo se na hladen zimski večer povzpeli na Osolnik. Nočni razgledi in zvezdno nebo imata še vedno svoj čar.

 Klopca pred cerkvijo se izkaže kot slab nadomestek stativa. Vseeno se je nekaj le dalo narediti.


 V soju naših svetilk.


 Svoja podvozja smo opremili za sestop po poledenelem gozdu. Sestop smo si jasno popestrili s SNDjem.


No, za prvi nočni pohod je bilo kar v redu, sedaj pa že čakamo polno luno in našo naslednjo skupno turo.

Dražgoše


Letošnji pohod v Dražgoše je bil zanimiv po svoji organizacijski plati. Ko smo na PD Kranj razpisali turo in napisali rok za prijave, se ni prijavil nihče. No, nekaj ljudi je poklicalo, da pride, med tem, ko prijavnine ni vplačal nihče. Tako da sem moral stornirati naročilo avtobusa. Dva dni pred pohod pa se je začela gonja. Ljudje so klicali, da bi v primeru lepega vremena šli na pohod. Našla se je cela skupina, ki bi prišla. Tako, da sem priskrbel dva kombija, s katerima naj bi opravil prevoz.
Izkazalo se je, da jih je od 13 prijavljenih po telefonu, na postajo prišlo pet. No, pojavilo pa se je kar nekaj drugih, tako da sta bila oba kombija polna ... Skratka, ti upokojenci so slabši od otrok ... :)
Odhod vseh naših udeležencev je bil predviden ob 15ih. Ker je začel močno padati dež in pihati veter, smo sklenili, da odhod pospešimo. Ko se je kombi napolnil, smo se odpeljali. Prva vožnja je bila ob 14ih, zadnja pa ob 15:30. Vseeno kar nekaj naših udeležencev ni prišlo na zbirno mesto. Kasneje zveš, da je srečal kolega, pa sta šla po svoje ... Slabši od otrok ...


Udeleženci samega pohoda v Dražgošah so bili zanimiv kolaž ljudi.Vsekakor ni nikjer manjkalo rdečih zvezd.


Četa partizanov


Dobro oboroženo ljudstvo.



Triglavka in zastavica... Skoraj obvezna oprema.


Komandant Stane...


... je ostal na drugi strani ograje, stran od svoje vojske.


Zbor praporščakov


Množica med govorom.


Oblaki nad Dražgošami, ki so s sabo prinašali dež, kateri je občasno prehajal v sneg.



Poslušalci so bili razporejeni po travnikih nad prizoriščem, tako da je imela vsaka terasa svoje gledalce v prvih vrstah.



Med množico se je našla tudi kaka SFRJ zastava.


Eden od udeležencev se očitno odločil, da je to to, in je tu odložil svojo obutev. Nekateri so hodili že od prejšnjega večera in so svojo pot začeli s Pasje ravni in preko noči dosegli Dražgoše. Za te je bila pot res dolga. Mnogi pa so se pripeljali čisto do vasi. Vsekakor zanimiv kolaž ljudi.


p.s. Nobena rdeča zvezda ni bila retuširana, oziroma naknadno prilepljena. :)

Glinščica


Vremenska napoved je napovedovala odjugo ter otoplitev v gorah. Ker nam res ni ustrezalo, da bi rili po južnem snegu ter blatu, smo za sobotni cilj izbrali Glinščico. Tokrat smo se podali v plezališče.


Izbira sektorja je bila posledica naše plezalne forme. Pač, nekaj lahkih smeri za ogrevanje ter nekaj lahkih smeri za plezanje in nekaj lahkih smeri za dvig forme. Razplezali smo se v lahkih smereh.




Tadej v spopadu...


Eva se zgolj čudi...



Eva, Evič...


Ko smo bili aktivni in plezali, smo bili oblečeni v kratkih majicah. Čim so oblaki prekrili nebo, pa so temperature postale precej zimske. Nazaj v puhovke. Ah, ta zima na primorskem...


Soriška planina in Slatnik


Iskali smo zimsko turo, kjer bi se lahko zabavali turni smučarji in pešaki. Ker je to letos praktično neizvedljivo, smo izbrali kompromis, gore nad Soriško planino. Od parkirišča smo se najprej sprehodili po smučišču, ki je letos zgledno urejeno.


Pešci so kar pohiteli, med tem, ko smo smučarji potrebovali malo več časa, da smo ogreli svoje dizelske motorje.




Doktorica, oziroma, tudi roza je lahko njena barva... :)


Vzela sva si malo časa in uživala v sončnih žarkih, ki so se ujeli v liste dreves, vkovanih v ivje.



Topovi so jasno, skriti za grebenom. Veter je sneg odnašal preko grebena na Primorsko


Na grebenu se je zaključila snežna odeja.



Sneli smo smuči, ki so romale na nahrbtnik. Prečili smo golo pobočje Slatnika.






Razgled na smučišče oziroma na nas, ki iščemo smer, po kateri bomo smučali do izhodišča. Seveda z veliko optimizma.



Sestanek na vrhu, od koder smo po grapi odvijugali v dolino. Zgoraj je bilo trdo in smo se trudili povezati posamezne zaplate snega, spodaj pa rodeo po gozdu, kjer smo se izogibali skritim minam.



Ko smo odvijugali do izhodišča, smo se povzpeli na Lajnar, oziroma do grebena, do kot je segala snežna odeja. Gospa Sitar je ostala v naši družbi, med tem ko je Tadej iskal zamete pršiča med smrekami. Od tod ta kisli nasmeh... :)