Iskali smo zimsko turo, kjer bi se lahko zabavali turni smučarji in pešaki. Ker je to letos praktično neizvedljivo, smo izbrali kompromis, gore nad Soriško planino. Od parkirišča smo se najprej sprehodili po smučišču, ki je letos zgledno urejeno.
Pešci so kar pohiteli, med tem, ko smo smučarji potrebovali malo več časa, da smo ogreli svoje dizelske motorje.
Doktorica, oziroma, tudi roza je lahko njena barva... :)
Vzela sva si malo časa in uživala v sončnih žarkih, ki so se ujeli v liste dreves, vkovanih v ivje.
Topovi so jasno, skriti za grebenom. Veter je sneg odnašal preko grebena na Primorsko
Na grebenu se je zaključila snežna odeja.
Sneli smo smuči, ki so romale na nahrbtnik. Prečili smo golo pobočje Slatnika.
Razgled na smučišče oziroma na nas, ki iščemo smer, po kateri bomo smučali do izhodišča. Seveda z veliko optimizma.
Sestanek na vrhu, od koder smo po grapi odvijugali v dolino. Zgoraj je bilo trdo in smo se trudili povezati posamezne zaplate snega, spodaj pa rodeo po gozdu, kjer smo se izogibali skritim minam.
Ko smo odvijugali do izhodišča, smo se povzpeli na Lajnar, oziroma do grebena, do kot je segala snežna odeja. Gospa Sitar je ostala v naši družbi, med tem ko je Tadej iskal zamete pršiča med smrekami. Od tod ta kisli nasmeh... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar