Zadnji poletni dnevi so bili letos namenjeni Dolomitom. Najeli smo kombi ter se odpeljali na dvodnevno spoznavanje gora čez našo zahodno mejo.
Turo smo začeli ob koči Auronzo, ki stoji pod Trem Cinami, na višini 2320m. Do tja smo se pripeljali preko Avstrije, mimo Toblacha, kjer smo vstopili med Dolomite. Sledil je vzpon po eni od bolj zanimivih alpskih cest, ki pa je plačljiva in presneto draga. Ob koči smo si privoščili kavo in počakali prvi svit. V prvi svetlobi dneva smo se sprehodili po udobni mulatjeri do koče Laveredo.
Odpirali so se pogledi proti ostalim gorskim skupinam Dolomitov.
Mulatjera
Koča Lavaredo.
Povzpeli smo se na Paternsattel, ki ločuje Paternkopfel od Treh Cin.
Prvi pogled na severno steno Cin (Tre Cime/ Drei Zinnen) ti kaj hitro vzame sapo. Mogočen zid.
Pogledi s sedla.
Naša pot pa je vodila v zavarovane plezalne poti v Paternhoflu.
Na zavarovani poti.
Skozi tunele in okna poti, mimo ostankov utrdb I. sv. vojne ter po naravnih in izklesanih policah smo se vzpenjali po grebenu proti vrhu.
Razgledi, ki so kar sami klicali k slikanju.
Slikanje z Cinami.
Sistem polic pa pelje dalje, proti vršnemu dele, kjer nas je pričakala bolj zahtevna zavarovana pot.
Nekaj slikanja na Gamsjem sedlu(Gamssharte/Forcella d. Camoscio)
Da je Paternhopfel mogočna gora zaznaš, ko pristopiš na njen vrh. Cine so izgubile svoj primat v višini, njihove stena pa še vseeno vladajo nad okolico.
Maček/Varl fotošuting...
...skupinsko slikanje naše skupine...
... in še dodatni trije, ki so se prijavili na turo, pa odjavili, pa šli v lastni režiji, pa en dan hodili 50m za nami, potem pa se podali na samostojna odkrivanja. Vsekakor smo bili številčno dobro zastopani..
Z vrha smo sestopili po isti poti do sedla, potem pa zavili v eno od najbolj znanih ferat v Dolomitih, De Lucca- Innerkofler. Ta preko svojih galerij in tunelov povezuje sedlo s kočo Locatelli.
Pot je znamenita po svoji zgodbi iz časov vojne. Vrh so takoj ob začetku vojne zasedli Italjani in ga krepko utrdili. Avstrijci so izbrali skupino prostovoljcev, ki jih je vodil Sebb Innerkofler, vodnik in oskrbnik koče na Locatelli. Vzpon so začeli 4.7. 1915. Plezali so ponoči, da jih italjani ne bi opazili ter po Sebbovi prvenstveni smeri, ki jo je splezal še pred vojno. Iz okoliških vrhov so Avstrijci poskrbeli za topniško podporo, predvsem pa so zganjali hrup, da se ne bi slišalo plezalcev. Italjani so iz Gamsjega sedla opazili silhueto plezalcev in začeli streljati nanje. Plezalci so nadaljevali s plezanjem. Tik pod vrhom je bil Sebb ranjen v glavo, vendar je nadaljeval proti vrhu. Takrat pa z vrha poslali na ogled alpina Pietra de Lucca. Ko je zagledal v mraku postave se je najprej ustrašil, ker je mislil, da vidi hudiča, potem pa pograbil velik kamen in ga vrgel v prvo postavo. Udarec kamna je bil tako močan, da je Sebb Innerkofler poletel preko stene vse do dna. Tam so ga Italijani pokopali z vsemi častmi.
Sestop.
Po grebenu se pogledi odpirajo v severno steno Cin.
Jezerca ob koči Locatelli.
Promenada pred kočo, ki jo lahko dosežeš tudi po udobni mulatjeri. Zato je zelo popularna destinacija tudi med drugimi, ne ravno gorniškimi obiskovalci.
Pri koči smo si privoščili razglede in počitek, potem pa dalje... V jutrišnjo zgodbo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar