To poletje sva odkrila nov pogled na reko Sočo. Iz kajaka je reka nekaj čisto novega. Ni samo mrzla, je tudi deroča in polna skal, ki se jim moraš umikati. Je pa tudi vir norega užitka, ko vijugaš po divji in kristalno čisti reki, ki ima neko svojo dinamiko. Dinamiko, ki je nisem zasledil še nikjer.
Jama pri Golobarju se je izkazala kot odlično izhodišče. Tu si na pesku, v zavetju tunela zapreš krovnico, ter se od tam poženeš v reko. Najprej nekaj metrov v tok, pa si že v mirnih soških koritih. Tu se lahko primerno prilagodiš veslanju.
Voda je tu mirna in globoka, ovire pa so velike in ugodne za ovijanje.
Eva v čolnu, ki sta mi ga posodila Grašiča. Velik in stabilen čoln, ki je dobro vodljiv. V primeru, da ne veš, kaj narediti, samo dvigneš veslo in se spustiš.
Matjaž v malem čolnu, ki mi ga je posodil Grega. Zelo vodljiv in okreten. Če ne veš, kaj narediti, boš pač plaval...
Igranje v brzici... Zadaj Čeh, ki je preučeval rečno dno...
Po proti toku navzgor...
... in nazaj v tok....
Priljubljene skale, kjer se lahko igraš cele dneve...
"En Čeh..."Je komentirala moja sestra, ko sem jo vprašal, kdo je ta na sliki... Slike so tokrat nastale pod njenimi prsti, ko se nam je letos pridružila pri dveh obiskih Soče.
link
Da pa je ta skupina samomorilcev, ki se imenujejo kajakaši tu prav številna, je tu še slikovni dokaz... Samo en odsek reke, kjer ni niti posebej zanimive brzice...
In še pogled na taborni prostor. Zelen šotor za spanje in velik za opremo... Tako pač je v Bovcu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar