Pomladna plavalna revija

V soboto, 26.5., dan po Dnevu mladosti, smo imeli plavalno revijo. To je prireditev ob koncu plavalnih tečajev, kjer si starši lahko pogledajo, kaj nismo naučili njihovih malih bodočih Majcnov. PŠ TEAM se je zbral v kar lepem številu in z povezovanjem neuničljive Žane pripravil šov, po katerem bodo vsaj očetje raje vozili otroke na bazen:)No, moji perspektivci so se kar dobro izkazali. Nihče se ni utopil. Slike sledijo...

Popoldne smo imeli piknik nekje v Selški dolini. Slike NE sledijo...

Meteora

Meteora, prvi maj, 2007

Roke so utrujene. Palcev na nogah ne čutim. Posledica novih plezalk, ki pa po Meteori niso več nove.V gležnju kljuva bolečina. Vsi v kombiju smo ujeti nekje med spanjem in tihem obujanju spominov na plezanje, žuriranje, dostope…Preplezal sem trinajst smeri, s sedmimi različnimi soplezalci, dobil vzdevek in sesul gleženj. Bilo je super!

Vzdevek sem si pridobil prvi dan. Ostal sem brez soplezalca, pa vprašam Prleta, če gre z mano. On je takoj za, samo smer naj izberem jaz. Kako težko pa? Prle je legenda, pleza že dolgo…? Grem do Miha »Ti, kok pa tale Prle kej pleza? A pleza a je bl makedamc?« Bolje, da ne opisujem huronskega smeha, ki ga je zagnal Miha. Mislim, da me od takrat ni poklical drugače kot Makedamc.

Plezam s Katjo. Podava se v Kumarieskopf plezat Hartetest (VI+, 100m).Že na dostopu, ki ga tokrat za spremembo nisva popestrila z plazenjem skozi bodljikavo makijo, sva opazila nekaj nezgrešljivo naših navez, ki so plezale Traumpfailer. To bova plezala jutri, današnja smer je dva stolpa naprej. Ples po » ffkih« in »ffkastih ffkih« v nekrušljivi in skoraj brez mahu pokriti skali.V sosedni steni poteka šov. »Makedamc a si najdu makedam?« Ne odgovorim, ker sem imel kar nekaj dela na prečnici, ki odpelje čez najtežji del smeri do najbolj udobnega stojišča celotne Grčije.Vsaj če mene vprašaš:) . Kmalu je čez strmi breg prišla Katjuša, ki ji to plezanje sploh ni povzročalo težav. Pa še smeje se… Na vrhu stolpa opazujeva boj naših, ki se spopadajo s kaminom. Tam bova naslednji dan uživala midva.

What we did last...vol.3

No z začetkom septembra se je pri družini Sušnik pojavila huda težava. Kot najbrž veste, v Šenčurju letos iščemo nafto, plin, diamante in podobno. Hkrati pa nam gradijo med drugim tudi kanalizacijsko omrežje. No po ulici cevi položijo oni, po vrtovih in dvoriščih pa jih polagamo sami. Tako je naneslo, da smo imeli mi za skopati dobrih 50m jarka. Prosili smo za predračun in prijazni delavci bi to skopali že za skromnih 400000sit.Mi pa ...
Nekega jutra se Matjaž pelje s svojim rdečim smrkcem (beri FIESTA) iz Cerkelj proti Šencurju, in na mokri in umazani cest ga rahlo zanese in obrne, zdrsne s ceste na njivo polno sladkorne pese (last Sajovca iz Velesovega), se preobrača, in na koncu konča sredi njive. Kako so me izkopali iz njive kdaj drugič, lahko pa povem, da je bil smrkec kar pošteno zdelan... No, s fotrom sem sklenil pogodbo, da skopljem jarek, on pa popravi avto. Tako sva z mojim bratom teden dni kopala jarek. 10m na dan. Globina 110, širina 60. Na pomoč nama je prišel Primož Šavli in tisti dan je jarek spoznal, da je obsojen na izkop. Sosed je poskrbel, da kopači niso bili žejni (CVIČEK!!) in jarek je kar sam skočil ven.
Naslednji tedenj- ŽGANJEKUHA. Najbolj naporna stvar celega leta. Zadnji dan... luknja. Vem, da je prišel Primož, vem da se je njegova punca nekaj pritoževala (žvali...), vem da sem se zbudil ob 11ih.... In ti je to.
No, po toliko časa se je bilo treba podati spet malo v nekoristni svet. Zadnja tečajniška tura je morala bit prava. Brata Sušnik, Gregor Jerše, Urša Rožman smo bili posadka za turo. Cilj Nova centralna v Veliki Babi. V petek zvečer smo se podali iz Jezerskega.Vsi brez opisa smeri, dostopa, zemljevida, skratka na slepo. Načrtovali smo, da bomo za čas dneva prispeli do vstopa v smer, kjer bomo bivakirali, pa nas je noč prehitela. Noč smo prespali pod nekim previsom, ki pa moram reči, da je bila kar prijetna. Kuhali smo juhe, jedli kot da nam je zadnji dan... Zjutraj smo po uri iskanja našli vstop v smer. Ker sem bil najbolj izkušenj, sem vodil navezo v prvi raztežaj. Po 20 višinskih metrih sem ravno vpel dober klin, ko se mi je skala na kateri sem stal (velika slaba dva kvadrata) zapeljala v globino. Jaz sem odskočil in zarjul v globino naj pazijo na skalo. K sreči je Uršo zgrešila za kak meter. Začel sem se spuščati, da bi preveri, če je vse uredu, ko sem opazil, da je skala presekala moj plezalni štrik. Malo sem poimproviziral in se spustil do tal. Roke so se mi kar malo tresle...
V torek sva turo ponovila iz Gregom, in izplezala v s soncem obsijan vrh. Danes je po hribih padel prvi sneg:)))

What we did last...vol.2

Boj za življenje in smrt. Na prelepo poletno jutro se je Matjaž odpravil na redni servis k svoji zobozdravnici. Pred kratkim mu je iz zoba izpadla plomba in to je pomenilo, da ga čaka trpljenje tisočih muk na mučilni pripravi pri zgoraj navedeni inkvizitorki. Pred nedavnim sem razvil celo teorijo o zobarjih, s poudarkom na zobarcah, s poudarkom na njihovem socialnem življenju. Le kdo se lahko poroči s tako sadističnem bitjem? Vedno reče da bo hitra, pa ni, vedno reče, da ne bo bolelo, pa boli… Najbrž jih lahko prenašajo samo mazohisti, ali pa se plodijo znotraj vrste, se pravi s zobarji. No ta moja zobozdravnica je ena bolj prijaznih primerkov te vrste. V svojih zgodnjih tridesetih se še vedno išče in svojih kompleksov ne zdravi na pacientih. No, ko je zagledala moje zobovje, se je zaradi težke dostopnosti čekana odločila, da mi bo dala injekcijo proti bolečinam, da ji ne bom skakal postolu. No, ko prva ni prijela mi je čez deset minut dala drugo. Slednja je prijela v nekaj minutah. In prijela je dobro. Začelo se je z glasom. Kar naenkrat nisem mogel več govoriti. Iz mojega grla so prihajali samo čudni zvoki. Kmalu sem izgubil tudi zmožnost požiranja in slina mi je začela teči v sapnik, kar je povzročalo davljenje. V tem trenutku je panika zagrabila zobozdravnico in poklicala je rešilca. Čez nekaj minut so me že odnesli z nogami naprej iz zobne ambulante, mimo polne čakalnice zgroženih in preplašenih pacientov, ki so jim pojasnili, da so mi samo »plombico popravlal«. Sledila je hitra vožnja v Ljubljanski Klinični center, ki je minila v hipu, saj smo vozili z modrimi lučmi ter prižgano sireno. V rešilcu sem bil deležen popolne ponudbe, kot je steklenica infuzije, EKG, stalno merjenje pritiska in podobno. Ekipa je bila ves čas v pripravnosti, da mi prereže sapnik, in vstavi plastično cevko vanj. No, v Ljubljani je injekcija začela popuščati in čez eno uro sem že lahko govoril. Kmalu so me tudi odpustili s nasvetom, da naj zamenjam zobozdravnico. Si predstavljaš mojega očeta, ko sem ga klical, če me lahko pride iskat v Ljubljano? No, ko sem sedel v Hrvatskem parku so me jehovke hotele prepričat, da je počasi že čas, da zapustim trnovo pot greha in začnem brati Stražni stolp, pa me nekako niso uspele prepričati. Moral sem domov, ker sem čez eno uro že začel delati na bazenu…
Kako se je zgodba končala? Včeraj zjutraj mi je moja prijazna zobozdravnica popravila ta nesrečni zob. Tokrat me ni poskušala umoriti. Nekateri so rekli, da je bilo pogumno dejanje iti pod njene svedre, ampak statistično gledano sem v njenih rokah najbolj varen. Saj dvakrat ne bo zgrešila…Upam. Bom kr pr plezanju ustov.;)

What we did last...

What we did last... Pejšen vikend se je Matjaž s svojimi soborci odpravil na ledeniški tečaj, na Južno Tirolsko. Ko smo se v Kranju nabasali v avtomobile smo upali na lepo vreme vsaj tam, ker je bila tu zelo neugodna napoved. No, ko smo se pripeljali v Sulden (prijetna vasica v osrčju alp), je bilo vreme lepo. To pomeni, da je bil prav prijetno hladen, deževen večer, kar je pomenilo, da so razmere skoraj idealne in mi smo se zadovoljno podali proti Hintegratthutte (vem, da ni prov, sam je bliz), kjer nas je pričakala koča v tišini in v temi. Po nekaj minutnem zbijanju, so nam odprla tri dekleta. Kot v pravljici... Po nekaj trenutkih lomljenja nemščine pa stavek "Može po naše...". No ja, vseeno so nas po hitrem postopku spravili spat na skupna ležišča. Le nismo na balkanu... Zjutrej nas je čakal ledeniški tečaj. Najprej smo poiskali primerno"špaltno", alias ledeniško razpoko, na ledeniku kak kilometer od koče. Kar dolgo smo iskali, preden smo jo našli primernih dimenzij. Tako zasneženo, široko, pa poden se ne sme videti. Ko smo našli primerno kandidatko, smo se navezali v naveze in eden se je vrgel v razpoko, drug pa ga je lovil tako, da se je vrgel na cepin. Ko smo se nametali in nadvigovali, pa je menil prelep oblačen dan, z nekaj kapljami dežja.
Budilka je bila nastavljena za ob pol štirih. Zunaj je padal dež. Ob petih prav tako. Zdelo se je, da bomo vzpon na 3960m visok vrh Ortlerja prestavili na kako drugo leto. Pa nas gazda koče zbudi ob pol osmih. Zunaj šajba. Vreme kičasto. Mi smo hitro pojedli, potem pa za vodniškimi navezami, ki jih je gazda zbudila uro prej. Hrvate smo prehiteli že preden se začne pravo plezanje. To novico smo takoj pa slu (en poba je scagov) poslal naši prijateljici Srbkinji na kočo (mate vi piranski zaliv..!!!) Ja, pol se je pa začel. Dolgo in izpostavljeno plezanje, ki je na čase doseglo štirico. Malenkost za plezališče, a na treh jurjih pa z cepinoma v roki ni ravno mačji kašl. Pa še italjani so se pred nami vlekli k vileda. No, vrh nam ni ušel. Razgleda ni blo nič, ker je ravn snežit začenjal, tko da smo se sam dol zapodl. In sestop je bil zgodba zase. Vroče, ledenik je bil ves počen, vode nič pa še deleč je blo. No, do večera smo se spravl do doline in v avtomobile in po zapuščeni italiji domov ( finale nogometa). No ni blo tok simpl, ker se je en genij spomnu, da bomo najhitrej čez nemčijo, tko da smo šli skor do Minhna, pa Solnega gradca. V soboto pa sva šla s kolegom tečajnikom sama plezat severno triglavsko steno. Bolj natančno slovensko smer. Slepec vodi slepca. No, bila sva pošteno razočarana. To ni plezanje, sam šoder. Vrvi se nisva niti dotaknila, kaj šele klinov. No, sva se pa na Kredarici smejala četicam planincev, ki se tam združijo v procesje. Sm pa danes zdravil musklfibr v Bohinju, k sm fotra gnal po jezeru z družinsko pridobitvijo številka ena, kanu, ljubkovalno zvan ZELENI ZMAJ. Je namreč zelene barve. Danes pa veselo na bazen, kjer me cakajo froci….