Roke so utrujene. Palcev na nogah ne čutim. Posledica novih plezalk, ki pa po Meteori niso več nove.V gležnju kljuva bolečina. Vsi v kombiju smo ujeti nekje med spanjem in tihem obujanju spominov na plezanje, žuriranje, dostope…Preplezal sem trinajst smeri, s sedmimi različnimi soplezalci, dobil vzdevek in sesul gleženj. Bilo je super!
Vzdevek sem si pridobil prvi dan. Ostal sem brez soplezalca, pa vprašam Prleta, če gre z mano. On je takoj za, samo smer naj izberem jaz. Kako težko pa? Prle je legenda, pleza že dolgo…? Grem do Miha »Ti, kok pa tale Prle kej pleza? A pleza a je bl makedamc?« Bolje, da ne opisujem huronskega smeha, ki ga je zagnal Miha. Mislim, da me od takrat ni poklical drugače kot Makedamc.
Plezam s Katjo. Podava se v Kumarieskopf plezat Hartetest (VI+, 100m).Že na dostopu, ki ga tokrat za spremembo nisva popestrila z plazenjem skozi bodljikavo makijo, sva opazila nekaj nezgrešljivo naših navez, ki so plezale Traumpfailer. To bova plezala jutri, današnja smer je dva stolpa naprej. Ples po » ffkih« in »ffkastih ffkih« v nekrušljivi in skoraj brez mahu pokriti skali.V sosedni steni poteka šov. »Makedamc a si najdu makedam?« Ne odgovorim, ker sem imel kar nekaj dela na prečnici, ki odpelje čez najtežji del smeri do najbolj udobnega stojišča celotne Grčije.Vsaj če mene vprašaš:) . Kmalu je čez strmi breg prišla Katjuša, ki ji to plezanje sploh ni povzročalo težav. Pa še smeje se… Na vrhu stolpa opazujeva boj naših, ki se spopadajo s kaminom. Tam bova naslednji dan uživala midva. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar