What we did last... Pejšen vikend se je Matjaž s svojimi soborci odpravil na ledeniški tečaj, na Južno Tirolsko. Ko smo se v Kranju nabasali v avtomobile smo upali na lepo vreme vsaj tam, ker je bila tu zelo neugodna napoved. No, ko smo se pripeljali v Sulden (prijetna vasica v osrčju alp), je bilo vreme lepo. To pomeni, da je bil prav prijetno hladen, deževen večer, kar je pomenilo, da so razmere skoraj idealne in mi smo se zadovoljno podali proti Hintegratthutte (vem, da ni prov, sam je bliz), kjer nas je pričakala koča v tišini in v temi. Po nekaj minutnem zbijanju, so nam odprla tri dekleta. Kot v pravljici... Po nekaj trenutkih lomljenja nemščine pa stavek "Može po naše...". No ja, vseeno so nas po hitrem postopku spravili spat na skupna ležišča. Le nismo na balkanu... Zjutrej nas je čakal ledeniški tečaj. Najprej smo poiskali primerno"špaltno", alias ledeniško razpoko, na ledeniku kak kilometer od koče. Kar dolgo smo iskali, preden smo jo našli primernih dimenzij. Tako zasneženo, široko, pa poden se ne sme videti. Ko smo našli primerno kandidatko, smo se navezali v naveze in eden se je vrgel v razpoko, drug pa ga je lovil tako, da se je vrgel na cepin. Ko smo se nametali in nadvigovali, pa je menil prelep oblačen dan, z nekaj kapljami dežja.
Budilka je bila nastavljena za ob pol štirih. Zunaj je padal dež. Ob petih prav tako. Zdelo se je, da bomo vzpon na 3960m visok vrh Ortlerja prestavili na kako drugo leto. Pa nas gazda koče zbudi ob pol osmih. Zunaj šajba. Vreme kičasto. Mi smo hitro pojedli, potem pa za vodniškimi navezami, ki jih je gazda zbudila uro prej. Hrvate smo prehiteli že preden se začne pravo plezanje. To novico smo takoj pa slu (en poba je scagov) poslal naši prijateljici Srbkinji na kočo (mate vi piranski zaliv..!!!) Ja, pol se je pa začel. Dolgo in izpostavljeno plezanje, ki je na čase doseglo štirico. Malenkost za plezališče, a na treh jurjih pa z cepinoma v roki ni ravno mačji kašl. Pa še italjani so se pred nami vlekli k vileda. No, vrh nam ni ušel. Razgleda ni blo nič, ker je ravn snežit začenjal, tko da smo se sam dol zapodl. In sestop je bil zgodba zase. Vroče, ledenik je bil ves počen, vode nič pa še deleč je blo. No, do večera smo se spravl do doline in v avtomobile in po zapuščeni italiji domov ( finale nogometa). No ni blo tok simpl, ker se je en genij spomnu, da bomo najhitrej čez nemčijo, tko da smo šli skor do Minhna, pa Solnega gradca. V soboto pa sva šla s kolegom tečajnikom sama plezat severno triglavsko steno. Bolj natančno slovensko smer. Slepec vodi slepca. No, bila sva pošteno razočarana. To ni plezanje, sam šoder. Vrvi se nisva niti dotaknila, kaj šele klinov. No, sva se pa na Kredarici smejala četicam planincev, ki se tam združijo v procesje. Sm pa danes zdravil musklfibr v Bohinju, k sm fotra gnal po jezeru z družinsko pridobitvijo številka ena, kanu, ljubkovalno zvan ZELENI ZMAJ. Je namreč zelene barve. Danes pa veselo na bazen, kjer me cakajo froci….
Ni komentarjev:
Objavite komentar