Smer po zajedi

Zadnje čase sem očitno zajedavsko razpoložen. Ker pač nisem našel nikogar, ki bi bil tako neumen, da bi šel z mano plezat DKV, sem se moral zadovoljiti z še eno zajedo. Tokrat v Nad Šitam Glava. Smer je bila tehnično težje (V+) in krajša (300m). Soplezalec slabši fotografski motiv, a bolj gorsko izkušen. Smer pa, kot bi rekel znani Kamničan, "čista poezija". Prvi raztežaj sva ujela bolj nabito varianto, ki po mnenju Jezerjanov nosi oceno VI+. No, potiho sem si želel, da bi bila smer kaj lažja kot prvi del. In je tudi bila. Postregla je s krasnim plezanjem v kompaktni skali, z vsemi potrebnimi klini in idealnim sestopom po melišču. Na Vršiču pa občutek, kod da sem šele vstal. Spočit še za pivo v Dovju, skupaj z Tjašo(ja, spet ista) in mojim soimenjakom, njenim soplezalcem in seveda z vodstvom GRS Jezerko. Skoraj sem se tam zataknil...

Poševna zajeda

Na dan državnosti sva se z Tjašo podala v Veliki Draški Vrh, plezat poševno zajedo. Sama smer naj nebi postregla z tehničnimi težavami, celotna tura pa predstavlja kar neko "grande" turo naših gora. Tri ure dostopa, okrog šest ur plezanja in štiri ure sestopa.

Odhod ob štirih. Sam dostop je minil hitro, ko sva po poti v Krmi prehitevala planince, ki so delali svojo tlako pristopa na Triglav. V Vrhu sva takoj določila izrazito zajedo, ki vodi v diagonali čez celotno severno steno. In tako naju je prvi skrotasti raztežaj pripeljal v zajedo. In v tej zajedi sva ostala praktično čez celo 500 metrsko smer. Smer nama je postregla z nekaj raztežaji solidne skale in nekaj skokov, kjer so moji gojzarji bili na slabšem od Tjašinih plezalk. Smer je bila opremljena s po enim klinom na varovališčih. Ker pa sem vlekel 70m raztežaje se mi je nekajkrat zgodilo, da sem kline nabijal slabih nekaj metrov od predvidenega varovališča. Je imela soplezalka vsaj dobro šolo izbijanja klinov...

In prišla do zadnjih dveh raztežajev, kjer nama je smer postregla s krušljivo naloženimi odseki. Sumim, da je ob slavnem podoru v sosednjem Toscu tudi tu prišlo do nečesa podobnega. Zadnje metre sva lezla po pesku, med kateri, je bil tudi kak večji kamen, ki si mu moral zaupati svojo težo.

Sestop pa kalvarija okrog Draškega vrha in Tosca, po žgočem soncu, čez podor(bolj kompakten kot sama smer), do Vodnikove koče, kjer sva počakala in hidrirala. Še kratek vzpon na Bohinjska vratca in sestop do avta na parkirišču ob lesi v Krmi.

Tako se je končala Tjašina prva hribovska tura, tura, ki je danes nebi svetoval nikomur...:)

p.s. Ne vem, če bo še hotla z mano plezat....:)

p.p.s. Več slik mene, je posledica Tjašinega fotoaparata...:):)

Veliki in mali vrhovi...

V nedeljo sva z Tjašo imela visoko šolo plezanja v jezerskem Velikem vrhu. Po krajši učni uri SNDja (za vse, ki niste iz prosvete, spoznavanje narave in družbe) sva dospela pod steno in v družbi Korošcev, Boštjana in Ivana, poplezavala v tamkajšnjem razkošju smeri in svedrovcev. Najprej sva zaplesala Valček(VI, 150m), potem pa po predlogu Boštjana še Prepih(VI+, 150m). Slednjo sva si popestrila z raztežajem Metulja, da sva se ognila skrotju.

Kot se za plezanje z frikovko spodobi sva sestop opravila po kozjih stezah, ki so na detajlih malo spominjale na Kozjekove. Na Jezerskem pa seveda na pivo v brunarico...

Zdaj ne vidi se vrhov za nas…

Boj za Mont Blanc!!

V Francijo se nismo odpravili na petek trinajstega. Ne, odprava se je začela v četrtek, na ferajnu, ko smo se poglobili v zemljevide in porazdelili po avtomobilih. V petek smo se samo odpeljali proti Chamonixu.
V avtu smo bili Atila, Sabina, Tjaša in jaz. Izmenjaje sva z Atilo kinkala in krotila njegov dirkalnik po italijanskih avtocestah, in tako pot prevozila v solidnem času. Tako da smo lahko do odhoda zobate železnice še malo poležali na parkirišču.
In postal ljubitelj zobate železnice... Lepo smo sedeli na klopcah in se vzpenjali. Šlo je sicer strašno počasi, saj si železnica ni smela polomiti zob, a da bi morali hodit…
Po postajah se je vlakec začel polniti. Vse več ljudi v puhovkah in z zimskimi gojzarji se je basalo na nanj, kar je obetalo gužvo na poti.
Na postaji pa oblačenje in lovljenje vodniških navez po poti proti prvi koči. Razmere so bile noro dobre, nebo brez oblačka pa tudi ni obetal kakšne vremenske spremembe. Višino smo pridobivali hitro in lažji del poti do prve koče je minil kot bi mignil. Na koči smo počili in se opremili za vzpon do druge koče, na višini 3835m.

Vzpon je zahteval dereze, cepin in dobršno mero potrpežljivosti, saj ožine prehodov niso več omogočale prehitevanj. Meni se je začelo poznati nenaspanost prejšnjih dni in višina je počasi delala svoje. Do koče smo prišli v megli in blagem vetru. Nekateri so se odločili še za aklimatizacijski vzpon na bližnji štiri tisočak, jaz in Atila pa sva raje hranila moči za jutranji poteg proti vrhu. Pojavil se je pa problem s spanjem. Imeli smo rezervacijo spanja na spodnji koči, ker se za višjo bojda ni dalo rezervirati. Pričakovali smo, da če bomo dovolj zgodni, kar smo tudi bili, da bomo dobili prosta ležišča. Nismo pa pričakovali, da bodo vodniki zakupili celotno kočo in ni nam ostalo drugega, kot da spimo na klopcah v ne ogrevani koči. Temperatura čez dan ni presegla 3 stopinje, kar je pomenilo, da smo sedeli v popolni zimski opremi in zaviti v odeje (baje smo imeli srečo, da so bile odeje ravno iz čistilnice).
Po nekaj uricah mučenja na trdih in neravnih klopcah smo ob dveh začeli naš vzpon na vrh. V mrazu in temi smo sledili ozki gazi ki je varno vodila med razpokami in prepadi proti vrhu. Ko se je bližal dan, se je začelo kvariti vreme. Prištamfal sem še do bivaka, kjer sem se odločil, da zavoljo počutja in razmer, sestopim. Tjaša, ki je do tedaj hodila z mano, se je odločila, da se priključi ostalim, ki so imeli namen, da pridejo do vrha. Sestopil sem hitro in po poti osvojil še Dome de Gouter(4304m). Ob sestopu sem opazil, da so obrnile tudi vse vodniške naveze. Kočo sem dosegel v slabih dveh urah, kjer sta nas čakala Atila in Tina. Tina je bila izčrpana, kar je bila posledica včerajšnjega hitrega vzpona, Atila pa je že od smučal z Doma. In smo čakali… Ob devetih smo se slišali z Matejem, ki je javil, da ne morejo sestopiti iz bivaka, ker vreme ni dopuščalo. Naročili smo jim, naj se čimbolj zaščitijo pred vetrom in mrazom(poberejo naj vso astro folijo, za katero sem vedel, da jo je v bivaku dovolj) in poizkusijo sestopiti, saj napoved ni obetala sprememb. In smo čakali…Okrog dveh, so se prebili do koče. Pomagali so jim nemški turni smučarji, ki so imeli GPS. Pozna ura ni več dopuščala sestopa, zato smo se basali s hrano in nabirali moči za sestop.
Pri sestopu se nam je pridružila izkušena francoska vodniška naveza, ki nam je za asistenco ponudila vodenje po poti, ki jo je vihar, ki je še vedno trajal dodobra zasul.Tako sva se s Sabino, ki je imela težave s snežno slepoto navezala na njihovo vrv. Vodnik je vodil, jaz sem ga varoval. Zanimivo je bilo, ko me je on nekajkrat spraševal v angleščini, jaz pa sem mu odgovarjal v francoščini…To bom jasno zanikal…;)
Ostal sestop je potekal brez težav, razen pri nekaterih, ki so kazali znake izčrpanosti. Še skok skozi Italijo, pa smo bili doma.

Dežne ponovitve...

Vremenska napoved je obljubljala jasno vreme dopoldne in padavine popoldne. Od štirih zjutraj me je Sabina aka Šoja, že čakala na Sušnikovi ulici, da bi v zgodnjih jutranjih urah opravila dostop do Kogla, tam preplezala Zupanovo in v času neviht vedrila v Kamniški Bistrici. No, tak je bil plan...

Ob petih, ko se je naredil dan, sva ležala v avtu in čakala, da bo dež nehal lit. Ker do tega pojava ni prišlo, sva se odpeljala v s soncem obsijan Kamnik na kavo. Tam sva se odločila, da se bo vreme izboljšal in da greva poskusit z dostopom. "Pravi planinec gre v gore tudi ob slabem vremenu, saj le tako lahko najde lepo vreme..." To je za sosednjo mizo, ob jutranjem šilcu, razlagala ena stara gorska korenina. Ta misel mi je odmevala po glavi ves čas dostopa, ko naju je hladil lahkoten dežek...

Pod steno in ob očitno mokri Zupanovi, je vse bolj vabljiva postajala Virensova. V njej je bila ena Kamniška naveza, ki je vstopila v obdobju ne padanja. Ker nista bila najbolj hitra, ju je sedaj pralo nekje v drugem raztežaju. "Nism zaston tu gor lazu..." je bilo geslo in v goreteksih in rokavicah sva se zagnala v hladno in kvalitetno mokro skalo. Jaz sem plezal kar v supergih, saj se mi ni niti slučajno ljubilo preubuvati v takem mrazu. Po nekaj metrih sem dobil občutek in potem plezalnikov nisem več pogrešal.

Končno logična smer, brez lutanja, in kompaktna skala. Hitro sva ujela in prehitela kamniško navezo in v uri in pol pranja dosegla vrh. Ob abzajlu sva dodobra užela štrik, zato je bil lahek , ko sva sestopila v Bistrico. Še kozarec vina in damu....

p.s. Vsa Slovenija je imela lepo vreme cel dan, le zvečer je bila kaka ploha.;)

SOBOTNA

V soboto greva v Sobotno! Sliši se dobro, ko sva se zgodaj zjutraj z Gvidotom peljala proti Jermanici, da bi si prihranila dolg dostop skozi Repov kot pod Planjavo. Komaj sva našla parkirišče za Gvidotovo Karjolo, in se zagnala v hrib. Kmalu sva zagledala JV steno Planjave in najin cilj, Sobotno. Malo hoje po snežišču je poskrbelo za ohladitev in pripravljen sem se zagnal v prvi raztežaj. Ocena V+, s klini pa niso ravno pretiraval. Dobro, ja bila pa vsaj skala dobra. Nekje v drugem raztežaju, pa se je prvič pojavilo neujemanje s skico in opisom. Dobri Mihelič je malo kiksnu. No, saj če lutneš ni problema, saj je v okolico smeri več klinov kot v sami smeri....Nekateri imajo uponke že notri...No, v drugem poskusu sem našel obljubljen krušljivi kamin in varovališče na gladki plošči pod previsi. Od tam je svojo srečo poizkusil Gvido in sledil skici...Našel je varijanto VII. stopnje in izvedel enouren spektakularen abzajl. Potegnil sem se dva raztežaja dolga 70m (mene nav noben j....), ter se premrzel in prezebel, v gosti megli in sunkih vetra prebil do vrha. Brez uživancije, drago sem plačal uživanje v kompaktnih ploščah Francije in njihovo velikodušno navrtanje..