Zdaj ne vidi se vrhov za nas…

Boj za Mont Blanc!!

V Francijo se nismo odpravili na petek trinajstega. Ne, odprava se je začela v četrtek, na ferajnu, ko smo se poglobili v zemljevide in porazdelili po avtomobilih. V petek smo se samo odpeljali proti Chamonixu.
V avtu smo bili Atila, Sabina, Tjaša in jaz. Izmenjaje sva z Atilo kinkala in krotila njegov dirkalnik po italijanskih avtocestah, in tako pot prevozila v solidnem času. Tako da smo lahko do odhoda zobate železnice še malo poležali na parkirišču.
In postal ljubitelj zobate železnice... Lepo smo sedeli na klopcah in se vzpenjali. Šlo je sicer strašno počasi, saj si železnica ni smela polomiti zob, a da bi morali hodit…
Po postajah se je vlakec začel polniti. Vse več ljudi v puhovkah in z zimskimi gojzarji se je basalo na nanj, kar je obetalo gužvo na poti.
Na postaji pa oblačenje in lovljenje vodniških navez po poti proti prvi koči. Razmere so bile noro dobre, nebo brez oblačka pa tudi ni obetal kakšne vremenske spremembe. Višino smo pridobivali hitro in lažji del poti do prve koče je minil kot bi mignil. Na koči smo počili in se opremili za vzpon do druge koče, na višini 3835m.

Vzpon je zahteval dereze, cepin in dobršno mero potrpežljivosti, saj ožine prehodov niso več omogočale prehitevanj. Meni se je začelo poznati nenaspanost prejšnjih dni in višina je počasi delala svoje. Do koče smo prišli v megli in blagem vetru. Nekateri so se odločili še za aklimatizacijski vzpon na bližnji štiri tisočak, jaz in Atila pa sva raje hranila moči za jutranji poteg proti vrhu. Pojavil se je pa problem s spanjem. Imeli smo rezervacijo spanja na spodnji koči, ker se za višjo bojda ni dalo rezervirati. Pričakovali smo, da če bomo dovolj zgodni, kar smo tudi bili, da bomo dobili prosta ležišča. Nismo pa pričakovali, da bodo vodniki zakupili celotno kočo in ni nam ostalo drugega, kot da spimo na klopcah v ne ogrevani koči. Temperatura čez dan ni presegla 3 stopinje, kar je pomenilo, da smo sedeli v popolni zimski opremi in zaviti v odeje (baje smo imeli srečo, da so bile odeje ravno iz čistilnice).
Po nekaj uricah mučenja na trdih in neravnih klopcah smo ob dveh začeli naš vzpon na vrh. V mrazu in temi smo sledili ozki gazi ki je varno vodila med razpokami in prepadi proti vrhu. Ko se je bližal dan, se je začelo kvariti vreme. Prištamfal sem še do bivaka, kjer sem se odločil, da zavoljo počutja in razmer, sestopim. Tjaša, ki je do tedaj hodila z mano, se je odločila, da se priključi ostalim, ki so imeli namen, da pridejo do vrha. Sestopil sem hitro in po poti osvojil še Dome de Gouter(4304m). Ob sestopu sem opazil, da so obrnile tudi vse vodniške naveze. Kočo sem dosegel v slabih dveh urah, kjer sta nas čakala Atila in Tina. Tina je bila izčrpana, kar je bila posledica včerajšnjega hitrega vzpona, Atila pa je že od smučal z Doma. In smo čakali… Ob devetih smo se slišali z Matejem, ki je javil, da ne morejo sestopiti iz bivaka, ker vreme ni dopuščalo. Naročili smo jim, naj se čimbolj zaščitijo pred vetrom in mrazom(poberejo naj vso astro folijo, za katero sem vedel, da jo je v bivaku dovolj) in poizkusijo sestopiti, saj napoved ni obetala sprememb. In smo čakali…Okrog dveh, so se prebili do koče. Pomagali so jim nemški turni smučarji, ki so imeli GPS. Pozna ura ni več dopuščala sestopa, zato smo se basali s hrano in nabirali moči za sestop.
Pri sestopu se nam je pridružila izkušena francoska vodniška naveza, ki nam je za asistenco ponudila vodenje po poti, ki jo je vihar, ki je še vedno trajal dodobra zasul.Tako sva se s Sabino, ki je imela težave s snežno slepoto navezala na njihovo vrv. Vodnik je vodil, jaz sem ga varoval. Zanimivo je bilo, ko me je on nekajkrat spraševal v angleščini, jaz pa sem mu odgovarjal v francoščini…To bom jasno zanikal…;)
Ostal sestop je potekal brez težav, razen pri nekaterih, ki so kazali znake izčrpanosti. Še skok skozi Italijo, pa smo bili doma.