Poševna zajeda

Na dan državnosti sva se z Tjašo podala v Veliki Draški Vrh, plezat poševno zajedo. Sama smer naj nebi postregla z tehničnimi težavami, celotna tura pa predstavlja kar neko "grande" turo naših gora. Tri ure dostopa, okrog šest ur plezanja in štiri ure sestopa.

Odhod ob štirih. Sam dostop je minil hitro, ko sva po poti v Krmi prehitevala planince, ki so delali svojo tlako pristopa na Triglav. V Vrhu sva takoj določila izrazito zajedo, ki vodi v diagonali čez celotno severno steno. In tako naju je prvi skrotasti raztežaj pripeljal v zajedo. In v tej zajedi sva ostala praktično čez celo 500 metrsko smer. Smer nama je postregla z nekaj raztežaji solidne skale in nekaj skokov, kjer so moji gojzarji bili na slabšem od Tjašinih plezalk. Smer je bila opremljena s po enim klinom na varovališčih. Ker pa sem vlekel 70m raztežaje se mi je nekajkrat zgodilo, da sem kline nabijal slabih nekaj metrov od predvidenega varovališča. Je imela soplezalka vsaj dobro šolo izbijanja klinov...

In prišla do zadnjih dveh raztežajev, kjer nama je smer postregla s krušljivo naloženimi odseki. Sumim, da je ob slavnem podoru v sosednjem Toscu tudi tu prišlo do nečesa podobnega. Zadnje metre sva lezla po pesku, med kateri, je bil tudi kak večji kamen, ki si mu moral zaupati svojo težo.

Sestop pa kalvarija okrog Draškega vrha in Tosca, po žgočem soncu, čez podor(bolj kompakten kot sama smer), do Vodnikove koče, kjer sva počakala in hidrirala. Še kratek vzpon na Bohinjska vratca in sestop do avta na parkirišču ob lesi v Krmi.

Tako se je končala Tjašina prva hribovska tura, tura, ki je danes nebi svetoval nikomur...:)

p.s. Ne vem, če bo še hotla z mano plezat....:)

p.p.s. Več slik mene, je posledica Tjašinega fotoaparata...:):)