Bele vode-Riobianco

Kam se človek poda plezat po travmatičnih dogodkih? Tja, kjer mu je najlepše. Za svojo prvo pravo alpinistično turo po mojem poletu, sva se s Tjašo podala v mojo najljubšo dolino, Bele vode. Raj v Julijcih, kamor le redko zavije človeška noga. Samotna, divja narava in najboljša skala daleč na okrog. In seveda najbolj(po Miheliču) spektakularna smer. Dirittissima.







Dostop po dolini do koče Brunner, ki je trenutno v remontu in po snegu, ki spominja na čežano do stene. Sam dostop je bilo kar težko najti, saj je sedaj bistveno več snega, kot ga je bilo takrat, ko sem se potikal po teh krajih. Krajna zev, kake tri metre. Smer pa suha in obsijana s soncem.

Plezarija pa... Komaj čakaš naslednji raztežaj, ki te preseneti s še več roglji, kompaktnimi grifi in odprtega plezanja. Čista poezija...

Na vrhu Visoke police(Cima delle Cenge) preseneti ostri greben, ki ga preplezaš v sestopu(II), do sedla. Od tam sva zavoljo razmer sestopila po grapi v sosednjo dolino in po neuhojeni poti dosegla Rabeljsko jezero. Pa v Pikija, pa damu...

Meteora

Po dneh, ki so bili obarvani z Craftom, sem komaj čakal, da pride prvi maj. Mentalno že kak mesec prej sem se spravil v Grčijo.V planu je bila Meteora in Olimp. Ideja združitve plezanja dolgih smeri in skoraj tri tisočak. Vreme pa za zjokat...

V zgodnjih jutranjih urah sva se s Tjašo stlačila v Pikija in via (viva?) Italia! Piki pa polno naložen. Po pogovoru (z avtom, seveda) o kosovnem odpadu, je dal vedeti, da me ne bo pustil na cedilu.

Kakšno uro pred sončnim vzhodom sva se pripeljala v Benetke, parkirala na zadnjem parkirišču(naprej bi šlo samo z ladjo, in seveda parkirala v prekršku) in skok na Markov trg, kjer sva si sama ogledala sončni vzhod. Sama na trgu!

Ko zapeljem na trajekt, pa takoj"Ej, Brko a boš en pir". Hja majhen svet. Jeseniški borec, ki dela na Mimovrste in pol grs Kranj. Jasno z familijami. Tako da cel trop majhnih mulcev in ljudje, s katerimi lahko piješ pivo. In tako ti tistih 24ur plovbe kar hitro mine.

Potem pa Grčija... Giros, grška kava, suvlaki, pivo. Skratka domač teren Balkana. Vožnja pa na djihat! Kamping pri mami, potem pa plezat.

Boj s ffki, ffi in ffkastimi ffki. Začela sva s krajšimi, potem pa z vse daljšimi smermi. Skala zanimiva, ambijent pa super. Pa družba...Ni za izgubljat besed.

Kak dan nama je pokvaril dež, takrat sva se sprehajala med stolpi, drugače pa kar se da športno. Nekaj dni sta se nama še pridružila Friškovca, da smo malo predebatiral, dolgčas nama ni bilo.

Smeri so ostale take, kot se jih spomnim izpred let, kak svedrovec je več, smeri o katerih sem razmišljal doma pa so bile(hvala bogu??) mokre. Ravno kakšnih dobrih vzponov nisva delala, sva se pa fino mela. Tjašo sem skoraj navadil na vsakodnevne makarone. Je pa ona mene navadila na enormne količine kave.;)



Dnevi so se prehitro zavrteli, midva sva se morala spraviti nazaj na obalo, kjer sva celo popoldne prekrokala po kavarnah, potem pa spat na parkirišče in zjutraj na ladjo in domov. Človek potem doma sploh ne more spati...

Ratitovec

Sobotno popoldne se da koristno preživet v naravi. Po jutranjem barvanjem jajc in sesanjem bajte, sva se s Tjašo podala v ostenje Ratitovca, kjer sva plezala v Špičkah. Že na dostopu naju je presenetil sneg (bolj presenečena kot snežna služba). Midva pa v nizkih, poletnih čevljih. No, sej za sneg do kolen, in blato so kar uredu... Mal je cmokal v čevljih.
Smer našla in zakadil sem se v prvi raztežaj, ki je postregel s kar odprto plezerijo, ki je bila za začetek sezone kar konkretna. Prestop v drugi raztežaj preko zasneženih trav. Ja, kar nepozaben občutek, ko greš s plezalko v južni sneg.

Drug raztežaj je bil Tjašin, tako da sem lahko še malo slikal.

Še sestop po poti, ki je bila še dobro zasnežena.

Cerkniško jezero

Sama zgodba se začne mnogo prej. Aljaž je prilumpal v Šenčur in me povabil na pivo. Ker pivo ni bilo eno, in ker je vmes stopil tudi Hudobc, sva kmalu zaplula v Mljetske vode in prišla na temo, kako lepo bi bilo veslati po jezeru. Zakaj pa ne po Cerkniškem? No, tista noč je bila nekam čudna zame, pa tudi za modre angele, ki so ob dveh ponoči zahtevali od nekege opotekajočega bitja dokumente in obljubo, da gre res domov.Pa me v petek kliče Aljaž, kaj bo s tem. Zmenila sva se, pa seveda bova vzela s sabo še Tjašo(nekdo mora le skrbeti, da se plovilo premika). No, ko je Aljaž sporočil, da je zbolel, je bil čoln že na strehi senika, tako da nama res ni preostalo drugege, kot da greva sama veslat.

Jezero pa je bilo prekrasno. Kot iz pravljice, in veliko do kamor seže pogled. Tako sva dan preživele na jezeru, veslala, in nadlegovala ptiče in žabe.

Kako hitro minevajo taki dnevi(stavek za prof.Šorlija, da dobi kost za glodat)

Gornji Ig

Kakšen dan se pač zgodi, da je skala bolj mokra, kot bi človek pričakoval. In namesto plezanja tehtaš svoj karakter. In dokažeš, da če sem tiho, me je bistveno lažje prenašat.

Za Ak

Ker so na vrata trkali alpinistični izpiti sva se s Tjašo podala v krnico za Ak, kjer naj bi plezala v Široki peči in obnovila najino znanje zimske tehnike. Že sam večerni dostop je postregel z nekaj plezerije, saj poletna pot ni bila prehodna. Na posameznih mestih je bilo toliko nakopičenega snega, ki je grozil, da bo že ob najmanjši obremenitvi splazel in naju odnesel čez rob in čez spodnji slap. Zato sva ob soju čelnih svetilk poizkala prehod skozi grape. Našla sva bivak, in ga po slabe pol ure tudi toliko odkopala, da sva ga lahko odprla. Zakuriva peč in noč je bila kar preveč kratka in bilo je vroče. Zjutraj sva odkrila, da tu gori zima še traja in da je sneg še popolnoma nepredelan. Zato sva opravila vse manevre, in odšla na pivo k Dolfetu. Bila je pač Planica... 

Gradbeniška je težka...

Po javni zahtevi... Gradbena dela na Beleharjevi 21.
Peter se je lotil prenove stanovanja. Stanovanje, ki je nekdaj nudilo toplo zavetje pet članski družini je bilo potrebno prenove. Začelo se je z menjavo tal v kuhinji, ki so bile razpokane. Ko pa smo se enkrat lotili, pa bi bilo škoda, če nebi tal prenovili tudi drugod. No, pa vodovod je bil dotrajan, pa električna napeljava... In tako so od stanovanja kmalu ostale samo stene. Hja, poskrbel sem tudi za osebno rast in sedaj postal kvalificiran rušilec. Hilti je zakon! Tako nam je uspelo poštemat tistih nekaj kvadratov estriha, tja do dil, in odstraniti tistih nekaj kubikov lesnih oblog. Razbil nekaj mesecev dela iz najboljših let mojega očeta. In dobro sem se počutil...Razen seveda hrbta, ki je po preštemanih petdesetih kvadratih kar pošteno bolel.

Storžič

Alpinistična šola AO Kranj je pustni vikend preživela v domu pod Storžičem, kjer so spoznavali zimsko tehniko. Pridružil sem se jim v soboto zvečer, ko sem končal z rušenjem bratovega stanovanja in zaključil z zaključevanjem sezone 09/10 v Promontani. Pozno večerni sprehod v samoti skozi zasneženi gozd Loma me je navdal z rahlo melanholijo, saj so bile misli zaskrbljene in odsotne, telo pa pripravljeno na zatohli pot planinske koče, kjer se v hrupu zabava množica z lahkimi mislimi in hlapljivim vonjem alkohola po dolgem dnevu mraza in snega. No, realnost je bila drugačna.

V koči je sedel samo Cefo in nekaj tečajnikov, ki so debati počasi srebali pivo. Tudi generacije se sčasoma izrodijo. No, sem se vsaj naspal za cel neprespan teden.
Zjutraj pa dva najbolj zagnana tečajnika gnat v Črni graben. Po slovesu najtežja smer v Storžičevi steni. In tako se je začela visoka šola alpinizma. Dostop po Kramarci, potem pa v svojo grapo, ki se je hitro vzpenjala v strmi kamin. Pred kaminom smo se navezali in zakadil sem se v strmi kamin, ki je bil dodobra zasut s pršičem. Po nekaj minutah čiščenja snega do golih skal, ki so mi omogočale napredovanje, sem se prebil do votline, od koder mi je le zasnežena prečnica preprečevala prehod naprej in od tam v žleb in vršno ramo. Spet pršič. Malo čiščenja in ocena, da tečajnika niti slučajno nebi zmogla prečke, tudi, če bi se prigoljufala skozi kamin. Višinomer mi je prigovarjal, da me do vrha loči le 50m...

No, dva 60m spusta na en klin(tečajnika sta jasno videla šolski spust na dva klina, z zavoro in vozli na koncu vrvi) in že smo bili v bolj položnem delu grape, kjer se je že dalo plezati navzdol.

Pa naprej? Ker v Kramarco(kamor so zavile vse ostale naveze) nisem hotel, smo zavili v Cankarjevo, ki je postregla z raztežajem lahkega mešanega terena, skal, pomrznjenih trav in napihanega pršiča. Od tam med stolpoma Gradu v vršni iztek Kramarce in na sam vrh, ki je bil obsijan s soncem. Še sestop, večino po riti in s cepinom kot zavoro. Smer je terjala svoj davek, in koleno mi je pošteno oteklo in me motilo pri sestopu. No, do avta sem se že prebil...
Smo pa plezal...