Ptičji vrh

Osnovna ideja dne je bila, da gremo ponavljati za zimske izpite. Ker smo imeli kratek stik na vezah, sva s Tjašo za vsak primer vrgla v avto še turno opremo. Zjutraj najprej na cepljenje. Ker se je lani izkazalo, da je po cepljenju močno priporočljivo, da se človek rekreira, oziroma močno obremenjuje cepljeno ramo, je bilo smučanje res v drugem planu. Ker pa se nam ni uspelo ujeti z ostalimi, sva se zjutraj vseeno odpravila proti Struški.  Izhodišče, Koroška Bela. Ajga.

Že na parkirišču je bilo dosti snega, predvsem v zametih, zato sem avto parkiral na najbolj neprimernem mestu, za kar so mi prijazni domačini pustili sporočilo za brisalcem. Za razliko od Ljubljane, plačilni nalog ni bil priložen.

Cesta naju je počasi pripeljala na planino pod Struško.

Golica v ozadju.

Struška desno, midva pa sva se zakadila v levo pobočje Ptičjega vrha, kjer se je obetala dobra smuka v celcu, ob zaščiti dreves.

Vršni del.

Julijci in Golica.

Torej, še nauk za konec zgodbe. Dragi moji, če greste v hribe in zgrešite vrh, se pozanimajte na katerem vrhu ste bili in se pohvalite z vašo novo, zanimivo turo. Ni važno kaj počnete, važno je kako predstavite!

p.s. Cepljenje(nekaj za Bojano;): Letos roka niti ni bolela. Ne glede na to, da sem se poganjal v hrib ter smučal. No, sedaj sem baje imun proti črnim kozam in blondinkam :)

Zimski tečaj na Grohotu pod Raduho

Na Grohotu pod Raduho je potekalo izobraževanje vodnikov PZS za vodenje zimskih tur ( D ). Za mene je bilo v osnovi tudi spoznavanje tujih gora, saj tako vzhodno v Kamniško-Savinjske Alpe pač še nisem zahajal. Torej, čez Kamnik, Podvolovjek, Luče do Solčave. Od tod smo se dvignili do kmetije Bukovnik, ki velja za najvišje ležečo kmetijo v Sloveniji. Dobre pol ure hoje in bili smo na koči. No, stvar niti ni bila tako preprosta, saj je nahrbtnik, ki je vseboval vso predpisano opremo zgledal kot dvodelna omara. Teža je bila tudi nekje tam, tam...

Najprej smo malo osvežili svoje znanje vozlov.

 Sledila so predavanja.

Slušatelj, doma izpod sosednje Pece. Nekako ni kazal kakšnega zanimanja za teme, je pa res, da jih je verjetno že nekajkrat slišal...

Soimenjak zgornjega udeleženca. Slika je zgolj dokaz, da sem bil res tam.

Drugi dan smo se lotili terenskega dela.

Preverjanje delovanja naših žoln.

Pohod na bližnja delovišča.

Vodoravna vrvna ograja

Varovališča v snegu.

Pod budnim očesom smo se urili v hoji s krpljami. Saj verjamem, da je stvar fina, vseeno pa ne menjam smuči.

Drugi terenski dan smo  posvetili plazovni varnosti.

Naredili smo snežne prereze, poiskali kritične plasti, merili temperaturo, gostoto, določevali vrsto snega...

Naredili smo prerez po norveški metodi.

Ker je nam je ostalo še nekaj časa sem preveril snežno odejo po novi kanadski metodi. Rezultati so bili precej podobni.

Preučevanje ptic. V tem primeru žoln. Žolna išče žolno...

Spoznavali smo se s sondiranjem... Super S stavek. :)

Pod nadzorom g. doktorja smo delali toplotne ovoje.

In še skupinska slika vseh udeležencev.

p.s.: Nekaj dejavnosti je tudi tokrat ušlo mojemu objektivu. Pač ne morem nositi fotoaparata čisto povsod. Vsekakor bi moral omeniti orientacijski pohod, ter gradnjo in uporabo snežnih bivakov. Noč v snežni luknji je bila kar zanimiva. Kakor je ideja morbidna (skoplji si jamo, kjer boš ležal..) je bila izvedba kar prijetna.