Kobla

Brata Sušnik se po dolgem času skupaj odpravita v hribe. Od tu dalje se pa zgodba zakomplicira.
Naloživa se v Petrovo 20 let staro toyoto. Skočiva še do Žiga, kjer si izposodiva še en par smuči, tokrat takšne, kakršne nameravam kupiti. In odpeljeva se v prelepo zasneženo gorenjsko. Ker je bil tank precej presušen, sva naredila postanek na črpalki. Ko sva zapuščala tisti slavni in konfuzni izvoz-uvoz pri Radovljici, sva zdrsnila na zasneženi cesti in se zaletela v odbojno ograjo. Ta je opravila svoje delo in naju vrnila v pravo smer, žal pa je pustila tudi sled na najini dami. Manjka ji luč, odbijač je popraskan, kolo pa rahlo zvito. Vseeno naju to ni ustavilo na poti v zasneženi Bohinj.
Zaparkirava se pod Koblo, ki je sedaj, ko smučišče ne obratuje več, precej bolj obiskana. Predvsem iz strani turnih smučarjev. No, Peter se loti popravljanja avtomobila s silvertejpom.

 Nekaj v smislu:
"Duct tape is like the Force. It has a bright side, a dark side, and it holds the universe together." — Carl Zwanzig.

Jaz pa montaže smuči. In odkril, da vezi nikakor ne morem tako raztegniti, da bi lahko vpel moje pancarje. Smola. No, očitno bo moral Peter nesti svoje kratke dilce.

In sva šla.

 In šla.

 Si malo podaljšala turo z obvozom prek družinske proge in vrh dosegla po južni strani.

Potem pa spust. In seveda na pijačo k Ažmanu. Te lokalne bohinjske beznice imajo značaj. No, mislim, lokalci v njih imajo svoj značaj. No, če ne značaja pa vsaj narečje:).