Celo noč je snežilo. Snežilo je tudi zjutraj, doma pa človek vseeno ne more biti. Cilj je bil preskušen, Kobla. Ekipa pa Matevž in Tjaša. Vožnja po snegu je bila precej zanimiva, prav tako tudi parkiranje na parkirišču, ki tokrat ni bilo spluženo. Baje smo zasedli prostor, ki je namenjen strankam, ki si hodijo sposojati smuči. Pomoje jih je bilo tisti dan rekordno število in le predstavljamo si lahko koliko izgube sem jim povzročil s parkiranjem mojega Černega Gada na njihovem parkirnem mestu.
In zakadili smo se v breg. Matevž se je pognal kot svinja med buče in oral sneg ter nam dajal zagon. S Tjašo sva mu sledila in do vrha hriba smo ujeli skoraj vse predhodnike. Ura in dvajset minut je sedaj zadostovalo za vzpon. No, s Petrom pred dnevi sva potrebovala štiri ure. Sva šla pa malo okrog...
Spust je zaradi velike količine novo zapadlega snega in položnega terena potekal malo drugače. Najprej si zavil na smučino, katero smo uporabili za vzpon, čim pa si dosegel neko hitrost, pa si lahko zavil v celca in vijugal v izredno globokem pršiču. Kolen tako ali tako nisi videl, občasno pa si moral hoditi po zrak. Za manjše se je priporočil snorček. :) Čim ti je hitrost upadla in si začel toniti v sneg, pa si spet zavil na smučino po novo hitrost.
Skratka stvar je bila zanimiva. Slik tudi tokrat ni. Mea culpa...
p.s.
Skoraj je prišlo da incidenta na lokalni cesti Bohinjska Bistrica- Soriška planina, ker je dosmrtni predsednik znanega ljubljanskega društva cesto uporabil kot parkirno mesto za preoblačenje. Pač razume ekonomsko računico zasedbe parkirnega mesta pred izposojevalnico smuči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar