Bila je taka, precej čudna nedelja. Količina novo zapadlega snega in precej bedno vreme sta poskrbela, da se nismo podajali v kakšno visokogorje ampak smo za cilj izbrali Blegoš. No, ne glede na to, da je bila ura odhoda čisto krščanska, nihče ni hotel iti zraven, tako da sva šla s Tjašo sama. Na vrhu sva snela nekaj ne preveč normalnih lokalcev, ki sva jim sledila do strme grape, po kateri sva se spustila na izhodišče. Hvala bogu je bila grapa popolnoma zalita s snegom, tako da ni bilo problem pri lomljenju po strmini. Za lokalce lahko rečem, da ima trda glava kar nekaj prednosti pred pametjo... Predvsem ojačitve. No, ko sva se peljala proti Loki sva na cesti srečala preostanek naših, ki so si privoščili nekaj uric več spanja.
Ker je bila moja glava še precej polna, sem se zapeljal še do Tržiča in od tam do Loma. Za popoldanski cilj sem si izbral Ženiklovec. Tudi tokrat nisem našel kandidata, ki bi šel z mano. Pod pod dile in strmo v hrib. V uri in pol sem bil že na vrhu. Tu pa se je akcija šele začela. Najprej sem videl fanta, ki se je spuščal s kožami na smučkah. Drug mojster je na smučah pustil srenače. Skratka lep prikaz, kaj vse se ljudje spomnijo, kadar so razmere za smučanje neugodne. Sneg je bil trd in je nosil težo, čim pa si poskušal zaviti, si prerezal skorjo in smuče so šle čisto po svoje. Pravi boj.
Skratka, zadnja tura je bila taka, da je ne bi priporočil niti sovražniku.
Kje so pa slike? No, poglej bel A4 list papirja, pa boš videl, s kakšnim razgledom sem se srečeval na to prelepo nedeljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar