Med tem, ko je bil velik del dežele še pod žledom in je bilo smrtno nevarno hoditi pod gozdno mejo zaradi padajočega drevja in nad gozdno mejo zaradi novega snega, smo se PD Kranj podali na Dobrač.
Kljub slabi napovedi nas je na izhodišču pozdravilo sonce. Snega pa je bilo za izvoz..
Najprej smo sledili sveže zratrakirani poti, vendar smo ratrak kmalu ujeli in prehiteli. V določeni fazi je voznik obupal in priznal poraz snežni odeji. Mi pa naprej.
Bolj kot smo se dvigali proti vrhu tega dvatisočaka, slabša je bila vidljivost in bolj je pihal veter.
Vidljivost je bila tako slaba, da smo občasno le težko našli snežne oznake. Še več preglavic je bilo med vračanjem, ko je bila naša hitrost višja.
V osnovi se je naša skupina delila na smučarje, krplarje in pešake.
V megli smo se praktično zaleteli v oddajnik na vrhu. Zavetje smo poiskali v predprostoru koče, ki je bilo prijetno ogrevan, v kočo pa nas niso spustili, kljub temu, da je bil oskrbnik v njej.
Najbolj zahtevna se je izkazala navigacija po Koroški. Edin prehod čez Karavanke je bil tunel, ta pa je bil prevozen samo v eno smer. To je naneslo več kot uro čakanja v koloni. Tudi cesta je bila na posameznih delih zaprta. Vseeno smo turo opravili v zglednem času.
Ni komentarjev:
Objavite komentar