Grega je peljal svoje poštarske planince na sneg. Glede na letošnje plazovne razmere je izbral Struško. Ker ima kar veliko skupino, sva se mu pridružila še midva z Evo. Celega dne na soncu in snegu si sicer nisva mogla privoščiti, zato sva bila na smučeh, tako da je bil sestop hitrejši.
Začeli smo po cesti...
Tudi najboljši terenci niso zmogli ceste in so se uspeli prebiti zgolj kak ovinek več kot ostali. Letos je pač res veliko snega.
Eva vodi kolono luknjačev skozi gozd.
Ko se je gozd odpiral, je posijalo sonce in začela se je nabirati cokla...
Dan je bil skoraj preveč lep, temperature pa spet čisto pomladne.
Ko smo prišli na planino smo spoznali, da je danes Struška brez smuči ali krpelj nedosegljiva. Nekaterim se je udiralo čez kolena.
Za nov cilj smo izbrali hrib pred nami, v smeri Golice, Ptičji vrh.
Nebo nad nami so počasi začeli zapirati oblaki.
Na grebenu smo pokukali v Avstrijo, ki je bila lepo zagrnjena z odejo oblakov.
Na vrhu nas je čakalo nekaj predhodnikov, ki so kot prvi zarezali v snežno odejo. Sneg je bil mehak, ampak kar težak. Vseeno se je dalo narediti nekaj dobrih zavojev.
Prihodi na vrh in naš prvotni cilj, Struška, v ozadju.
Skupina se je zbrala na vrhu, midva pa sva se pripravila za spust.
Kratka debata, potem pa so naredili snežni prerez, se pogovorili o plazovih in preizkusili iskanje zasutih s pomočjo pasjega nosu. Midva pri tem nisva sodelovala, ker sva že prej odvijugala v dolino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar