Bil sem srečni izbranec, ki sem preživel petkovo popoldne v družbi otrok, ki so letos obiskovali pouk nemškega jezika. Za zaključek leta so obiskali Koroško, oziroma ujede in opice pri Beljaku.
Nastopajoči
Ujede v akciji.....
Izkazalo se je, da imajo nekateri od pernatih prijateljčkov tudi tremo. Recimo Ameriški orel se nekako ni mogel vživeti v lov na kose piščanca. Verjetno bodo še vadili ... Voditelji, mislim tisti, ki nimajo perja, so govorili nemško. Glede na to, da sem imel zadnjo uro nemščine v osnovni šoli, pri profesorju, ki se skriva med ujedami, sem presenetljivo veliko razumel.
Tako pa zgleda, ko te uoči roparica... Prisegel bi, da sem ta pogled na sebi že začutil v gimnazijskih letih. Marjetka na slab dan?
Nastopajoči v svojih prostorih po nastopu. Mislim, da obiskovalci tako uletavajo v garderobe zvezd... Zato tak pogled...
No, prireditveni prostor je na gradu, ki ga opazimo, ko se vozimo mimo Beljaka. Grad je bil uničen v 18. stol., ko je vanj udarila strela. Še dobro, saj smo mi med predstavo doživeli nevihto z močnim dežjem in babjim pšenom. Strela nikoli ne udari na isto mesto ... Ali pač ...
Sledil je obisk opic. Sicer se ni točno vedelo, ali smo večje opice pripeljali mi, ali so bile večje te v ogradi.
Sredi gozdička imajo zaprtih 130 japonskih Makakov. Tem podnebje v Alpah zelo ustreza in se zato tudi hitro množijo. Ponovno smo imeli vodenje v nemščini.
Fletnež mali...:)
"Gospa, a mate kej drobiža..."
Čohanje... Krtačenje je lahko tudi obrok.
Pogovor... Prepovedano je opice gledati v oči, ker jih tako izzivaš. Kaj pa skozi objektiv? Eksperiment je pokazal, da jih to ne moti. Podobno kot pri ljudeh.
Torba je prazna, sedaj nismo več zanimivi..
Ni komentarjev:
Objavite komentar