Snežnik

Snežnik je ena od posebnih gora. Ker so vse gore v okolici bistveno nižje in manjše, izstopa in je viden daleč naokoli. V njegovi soseski sta še Snježnik in Risnjak, ki pa ležita v Nacionalnem parku Risnjak na Hrvaškem. Tam sem hodil neko jesen pred nekaj leti.:) Torej, ponovno gozdovi Notranjske. Vsak pravi Notranjec zna kjer koli v Sloveniji pokazati, kje leži Snežnik.

Ko smo v Ilirski Bistrici zavili v hrib, ni nič kazalo, da bomo danes hodili po snegu. Vse je bilo kopno, snega ni bilo niti za vzorec. Z vsakim ovinkom se je stanje spreminjalo.

Na sneg smo stopili na Sviščakih, ki so tudi najlepši in najbolj eleganten dostop na planoto Snežnika.

 Pešaki, oziroma luknjači v akciji...

 Pot se najprej vije skozi gozd.

 Na sedlu med Malim in Velikim Snežnikom se teren končno odpre in začne se pravi vzpon.

 Glede na to, da je bila cela Slovenija pod plaščem oblakov, je bilo nebo prav neverjetno. Moral sem prav preveriti nastavitve fotoaparata, da ne bi dodal kontrastov.  Ja, prav tako je bilo nebo.

 Razgled na gozdove Notranjske. Kočevski gozdovi, Javorniki, Gorski Kotar, Babno Polje, Loška dolina pa tudi Istra in Kvarner. Vse kot na dlani.

 Koča na Snežniku, ki stoji tik pod vrhom, je ponavadi kvalitetno zafrajhana s snegom.

Razgled na Kvarner in Jadranske otoke. Pogled na morje, med tem ko smučaš je svojstveno doživetje.

Pogoji za smučanje so bili spet prav neverjetni. Gladka trda podlaga in rahel poprh. Snega je bilo več kot dovolj, občasno so ven pogledali posamezni vrhovi ruševja. Čista uživancija. Smučanje po gozdu nazaj na Sviščake je sicer pomenilo tudi nekaj vzpenjanja in zaprtega smučanja po bukovem gozdu.

 Dobrodošlica, ko smo prišli nazaj do koča. Tadej se je dobro vključil v debato in navezal stike, ki jih bo sicer razdrla prva odjuga... :)

Zelenica

Zelenica  je postala nekako božja pot turnih smučarjev. Usoda je hotela, da je eno slabših smučišč pri nas postalo ena od najboljših trening destinacij. Pogosto se zgodi, da je na pobočju več turnih smučarjev, kot je bilo vseh ljudi na progi, ko je ta še obratovala. No, to soboto smo se tja podali tudi mi.

 Tadej je bil na smučeh, Polona in Luka pa sta pripadala vrsti luknjačev, ki uspešno uničujejo smučarsko špuro. ;) Posebej neugodni so na terenu, ki je shojen tako kot Zelenica... :)

 Matjaž pa se je peljal z žičnico...

 Vremenski pogoji so bili odlični. Občasno se je celo zjasnilo... Če ne prej, pa v koči...

 Razmere za smučanje pa so bile neverjetno dobre. Trda podlaga in nežen poprh sta omogočala elegantno zavijanje.

Blegoš

Popoldne, po službah, sva se s Sivim Panterjem podala na Blegoš. Nove smuči je pač potrebno preizkusiti tudi izven urejenih smučišč, na terenu, za katerega so bile narejene. Glede na višino snežne odeje in količino vožnje, se je Blegoš izkazal kot najbolj primeren cilj.

 Parkirala sva na Črnem Kalu, ter se po cesti počasi dvigala proti južnem pobočju hriba. Ker je prejšnje dni močno pihalo, je bil sneg ponekod spihan do ceste, ponekod pa so bili visoki zameti.

 Na južnem pobočju sva stopila v gost bukov gozd.

 Ko sva dosegla smrekov gozd se je spremenila svetloba. Kaj ni to dober razlog, da človek naredi nekaj slik?

 Gozd se ponovno odpre med visoke bukve. Zadnji močnejši žarki sonca poskrbijo za posebno vzdušje.

 Vršno pobočje je bilo od sonca zmehčano, sneg pa je bil popolnoma predelan.

 Ob sončnem zahodu sva dosegla utrjen vrh Blegoša.

 Vrh je bil jasno precej spihan ter trd.

 Nisva bila sama, kar nekaj ljudi je uživalo v razgledih na hribovja.

Skrb za pse, oziroma priprava na spust.

 Razgled na Kamniško-Savinjske Alpe.

 Vrh in  priprave na spust...

 Razgled na Triglav v zadnjih žarkih, ter centralni del Julijskih Alp.

 Še zadnji žarki na Ratitovcu, potem pa sva zavila v gozdno grapo. Po njej sva smučala do ceste, ki se vrača na Črni kal. Moram pa reči, da smuka res ni bila nekaj lepega. Sneg je predelan in precej razrit ter zvožen, teren ponekod kar strm, bukve pa precej na gosto.  V spodnjem delu grape je prelep ostanek lanskega požleda poskrbel za nekaj osnov drvarjenja. Smučanje je bilo po principu partizanščine, boj od bukve do bukve... No, za eno delovno sredo pa vseeno ni bilo slabo.