Tokrat se nas je na pohodu PD Kranj zbralo kar veliko število snega željnih navdušencev. Eni na smučeh, eni na krpljah, drugi pa na svojih nogah.
Snega je na tej strani Karavank letos kar precej. Ker pa je pot do Celovške koče dobro zgažena, tudi pešci niso imeli preveč težav. Vsaj na začetku.
Velik del poti hodimo v senci Stola.
Ko smo prvič zagledali naš cilj in vrh, smo spoznali, da se bo vremenska napoved uresničila. Greben je imel svojo snežno zastavo.
Pokazalo se je sonce in obsijalo okoliške hribe.
Ko najdeš sorodnika... sicer bolj slabo izklesanega in precej statičnega. Lahko bi rekli, da je bil precej lesen. Tudi po tem, ko smo odstranili sneg...
Na soncu, pod vršnim delom Ovčjega vrha.
Ob vznožju tega dvatisočaka, na stiku doline Poden (Bodental) in Medvedjega dola (Barental), stoji Celovška koča (Klagenfurt Hutte).
Pred zadnjim vzponom smo si privoščili kratko pavzo za malico in pijačo, potem pa smučarje naprej, krplarje za njimi ter luknjače zadnje. Tako smo zagazili v svež sneg proti vrhu.
 |
| foto: Grega |
Četica se je raztegnila po pobočju. Ko smo dosegli gozdiček na grebenu, po katerem smo se povzpeli na vrh, smo se eni odločili za sestop ostali pa so nadaljevali vzpon.
 |
| foto: Grega |
Kamniški nasmešek... :)
 |
| foto: Grega |
 |
| foto: Grega |
Smučarski del proti vrhu...
 |
| foto: Grega |
... in vrh. Presenetljivo je to, da so prvi na vrh pristopili pešci. K temu je pripomogla odlična kondicijska pripravljenost posameznikov. Ostali tudi niso bili daleč za njimi. Ker pa je vrh šele na pol poti, je sledil še epski sestop ob zaostrenih vremenskih pogojih. Sama tura je trajala več kot šest ur in je bila kar naporna. Tako, kot se za pravo zimsko turo spodobi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar