Blegoš

Popoldne, po službah, sva se s Sivim Panterjem podala na Blegoš. Nove smuči je pač potrebno preizkusiti tudi izven urejenih smučišč, na terenu, za katerega so bile narejene. Glede na višino snežne odeje in količino vožnje, se je Blegoš izkazal kot najbolj primeren cilj.

 Parkirala sva na Črnem Kalu, ter se po cesti počasi dvigala proti južnem pobočju hriba. Ker je prejšnje dni močno pihalo, je bil sneg ponekod spihan do ceste, ponekod pa so bili visoki zameti.

 Na južnem pobočju sva stopila v gost bukov gozd.

 Ko sva dosegla smrekov gozd se je spremenila svetloba. Kaj ni to dober razlog, da človek naredi nekaj slik?

 Gozd se ponovno odpre med visoke bukve. Zadnji močnejši žarki sonca poskrbijo za posebno vzdušje.

 Vršno pobočje je bilo od sonca zmehčano, sneg pa je bil popolnoma predelan.

 Ob sončnem zahodu sva dosegla utrjen vrh Blegoša.

 Vrh je bil jasno precej spihan ter trd.

 Nisva bila sama, kar nekaj ljudi je uživalo v razgledih na hribovja.

Skrb za pse, oziroma priprava na spust.

 Razgled na Kamniško-Savinjske Alpe.

 Vrh in  priprave na spust...

 Razgled na Triglav v zadnjih žarkih, ter centralni del Julijskih Alp.

 Še zadnji žarki na Ratitovcu, potem pa sva zavila v gozdno grapo. Po njej sva smučala do ceste, ki se vrača na Črni kal. Moram pa reči, da smuka res ni bila nekaj lepega. Sneg je predelan in precej razrit ter zvožen, teren ponekod kar strm, bukve pa precej na gosto.  V spodnjem delu grape je prelep ostanek lanskega požleda poskrbel za nekaj osnov drvarjenja. Smučanje je bilo po principu partizanščine, boj od bukve do bukve... No, za eno delovno sredo pa vseeno ni bilo slabo.