Hvar

So kraji, kamor se vedno rad vračam. Eden od teh je otok Hvar in mesto z enakim imenom. Kadar se vračam, vedno obiščem iste kraje in spremljam, kako se spreminjajo. Včasih se vračam nazaj po blogu na objave in gledam te kraje. No, pri mojem prvem obisku otoka blog še ni obstajal. (Google obstaja od leta 1998) Tokrat smo Hvar obiskali zaradi stabilne vremenske napovedi. Ki pa se ni izkazala kot najbolj točna. Torej, pred vami je prvi del dalmatinskega roadtripa ...

Obisk samostana na robu mesta Hvar. Tokrat je bil odprt, tako da smo lahko vstopili na notranje dvorišče.

Vodnjak in križni hodniki so izredno lepi ter fotogenični tudi v močni opoldanski svetlobi.

Vrata v cerkev, kamor smo lahko pokukali. Muzej, ki se nahaja v drugem delu samostana pa je v pomladnih dneh še zaprt. Spomnim se, da sem med prvim obiskom tu občudoval sliko zadnje večerje, delo enega od Leonardovih učencev, ki velja za največje olje na platnu v tem delu Evrope.

Obala in razgled na Paklene otočke.

Mestna promenada, ki bo v naslednjih mesecih polna turistov.

Kava v stilu, in preverjanje vremenske napovedi. Ta dan smo izbrali za obisk mesta, ker je zjutraj padal dež. Vidi se, kdo ne zdrži brez telekomunikacij. ;)

Sprehod po mestnih uličicah in pohod na mestno trdnjavo, Španjolko.

Pot na trdnjavo se vije skozi botanične vrtove in skozi različna mestna obzidja.

Razgled na mesto in njegove strehe...

Med Starim Gradom in Hvarom, na prelazu stare ceste leži plezališče Straćine, ki je vredno obiska in dostopa, skozi grmovje.

Plezališče (tip v oranžnih hlačah je Tadej)

V neposredni bližini mesta Hvar leži še eno plezališča, to so Podstine. Če komu kdaj predlagam, da naj gre plezat tja, naj se pošteno zamisli, saj se je verjetno znašel na seznamu mojih hudih sovražnikov. Skala niti ne zgleda slabo, vendar pa se je do tja treba prebiti skozi bodljikavo goščo, preko ostrih in krušljivih skal ter preko težko prehodne skalnate obale. Skratka idealno plezališče za obisk z malimi otroki, ker vam tako ne morejo pobegniti prav daleč. Ko smo se mi, ki se ne smatramo za športne plezalce, za katere vemo, da je važna bližina parkirišča (ideal je, da prve svedrovce vpneš skozi okno avtomobila), končno prebili do smeri, smo obsedeli v senci ter se po krajšem počitku raje odpravili domov.