Južna stran otoka in razgled na odprto morje. Prav tu sem bil nastanjen med svojim prvim obiskom. Sedaj je makadamska cesta te vasi povezala s svetom, pred tem je bila edina cesta speljana skozi ozek enopasovni tunel. Ta cesta pa postreže z nekaj najlepšimi razgledi Jadrana.
Naše prevozno sredstvo oziroma toyotica zakoncev Sitar. Na strehi je truga, ki pa ni namenjena prevozu babice na končni izlet, ampak je gostila našo plezalno opremo in neoprenska oblačila. V teh dneh se je namreč morje v teh koncih segrelo na zavidljivih 14 stopinj.
Plaža pod Sv. Nedjeljo. Beton in kamen, ter previsne stene nad globoko vodo.
Pristanišče...
...in ena od najlepših plaž na otoku. Tokrat smo jo imeli samo zase.
Obisk Slovaka, ki se je zaredil pod klifom in v vseh letih močno razširil svojo stanovanjsko kolonijo po vseh možnih luknjah in špranjah. Ima tudi nekaj rednih gostov, predvsem plezalcev iz Slovenije.
Plezališče se imenuje Šuplja stina in je eno redkih plezališč na svetu, kjer moraš plačati vstopnino. Pred leti je zahteval plačilo tudi za trimesečnega otroka. No, pa je konec romantike o neki skupnosti plezalcev ...
Pot preko obale in malih plažic, ki so kot nalašč za skok v čisto morje.
Plaže so tu res neverjetne.
Stene nad novo cesto, ki skrivajo kar nekaj potenciala za dolge smeri. Skala zgleda nora, sedaj pa je tudi dostop precej udoben.
Zaliv Lučišće, kjer je sredi peščene plaže izvir sladke vode. Obiskovali smo jo med družinskim obiskom konec devetdesetih, ko sem kot siten najstnik na plažo hodil v pohodnih čevljih, v vodo nisem šel, bral pa knjigo Gospodar prstanov (tista prva slovenska izdaja, v eni knjigi, trda vezava, težka kot hudič) Eva trdi, da se niti nisem kaj preveč spremenil ... ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar