Naše poti na morje

Ko se v Dalmaciji zapelješ na trajekt, si res ne morem pomagati, da se ne bi spomnil naših družinskih poti na morje.
Pa ne govorim o zgodnih letih. Tistih sedem poletij, ko smo družinsko letovali na Cresu, v blokovskem naselju Miholaščica, kjer je imela služba naše matere apartma v zadnji vrti, kakih 300 stopnic do plaže.

Naša Zastava 101, model Mediteran, kar je pomenilo samo to, da je imela samo dvoje vrat in zadnja stekla, ki se niso odpirala (od tod verjetno ime, saj je na zadnjih zicih bila stalna sredozemska klima). Na zadnji klopi smo sedeli trije otroci, midva z bratom na vsaki strani, mlajša sestra pa vmes, kot tamponska cona, da se ne bi preveč mlatila. No, rezultat je bil, da je včasih tudi Polona ujela kakšno, ki je bila sicer namenjena na drugo stran. Drugače pa smo bili dobro založeni z brisačami ter posteljnino, tako, da nismo mogli izvajati bolj zahtevnih manevrov, občasno pa nas je butnila po glavi kitara, ki je kraljevala na polici za našimi glavami. Za slednjo se sprašujem, zakaj smo jo tovorili s sabo, glede na to, da je nihče ni igral. Verjetno spada v isti koš s televizijo, ki smo jo prav tako tovorili s sabo prva leta. Kasneje jo je nadomestila gajbica krompirja in solate, ker se je zelenjava baje v medvojni Hrvaški precej težko dobila. No, vsa prtljaga je imela tudi funkcijo zračnih blazin v primeru trkov.
Zadnja leta naše “Stoedinke” se je dobršen del prtljage preselil na streho. Tam smo svojo kramo naložili v kartonske škatle, te pokrili s polivinilom, ter pritrdili na aluminijast prtljažnik. Nepozaben je bil izraz carinika, ko mu je oče odgovoril, da v imamo v dotični škatli na strehi avta naložene knjige. Dobro naloženi som se vračali s Korčule.
Sicer pa so bili zanimivi stiki z organi pregona. Obvezno so nas ujeli na radar. Polno naložena Zastava, pet ljudi v njej, ujeta na radar kontroli …

Naš oče na njegovi 101ki. Slika z epskim Zenitom. Slik nismo nikoli videli, kljub temu, da je nosil ta kos ruskega železa praktično povsod. Morda filma ni bilo v aparatu? No, slikal sem ga z moja trotlziher Yashico. Korčula 97...

No, sicer pa so bila potovanja zgodba zase. Do zadnjega dne je bil odhod na morje zavit v mistiko. Starša sta igrala igro sprenevedanja in izsiljevanj. Kam gremo? Kdo gre? Kdaj gremo? Vse to so bila vprašanja do zadnjega večera. Potem pa panika. Odhod v zgodnjih jutranjih urah, da ne bo gneče in vročine. Oče, edini voznik ni spal vsaj dve noči. Mati je morala še obvezno pomiti balkon, seveda takrat, ko smo že vsi sedeli v avto. Potem pa se je stvar začela premikati. Prvič sta se skregala nekje pri vodiški gmajni (cca 10km od doma). Osnovna replika je bila” Gremo domov!!!”. Hkrati je bil to trenutek, ko je bilo treba zagnati paniko in preveriti vse dokumente in ključe od sindikalnega apartmaja. Druga točka obrata je bila nekje pri Novem mestu. Tam je edini šofer, naš oče, spoznal, da je na smrt zaspan. No, zadnja faza je bil prihod v blokovsko naselje. Glede na stanje apartmaja smo se pogajali ali gremo domov takoj, ali šele ko se šofer naspi … Pot domov je zgledala podobno, le v obratnem vrstnem redu.

No, v kasnejših letih smo se spravili odkrivat južni Jadran. V repertoar je prišla vožnja po magistralni cesti skozi Krajino. Od Karlovca, Knina, pa do Sinja ter Splita. Posebej zanimive so bile vožnje takoj po končani vojni, ko so bile ceste še uničene od vožnje tankovskih gosenic, za cesto pa polno tabel, ki so opozarjale na minska polja. Obvezen del je bilo tudi spanje nekje ob poti, v porušenem Kninu ali pa na zapuščenem pravoslavnem pokopališču. 

V spominu so mi ostale restavracije ob pot s tradicionalnimi imeni, recimo John F. Kennedy, table, ki so obljubljale mlado, vručo jagnjetino, med, honey, zwischen…

No, ko sem bil star 18 let, sem nekaj dni po opravljenem vozniškem izpitu, prevzel vožnjo pri Novem mestu, zaključil pa nekje pri Splitu. No, naučil sem se voziti med tem, ko so ostali družinski člani spali. No, ko smo se vrnili domov, sem se na morje odpeljal še sam. Pri 18ih, z dedovo fiesto, na Cres z dekletom. Potem, pa še za 14 dni v kolonijo. Ja, zanimivo poletje je bilo. Ampak to je pa že druga zgodba.

V kasnejših letih so začeli graditi avtocesto med Zagrebom in Splitom in dalje proti Dubrovniku. Tista leta smo se na pot odpravljali v konvoju z družino Jovanovičev. Takrat razmere niso bile več tako ekstremne. Edino tega nismo vedeli, kje bomo to leto zapustili novo avtocesto in ali bomo ujeli trajekt. Običajno smo ga zamudili.

Tokrat smo si trajekt delili z delavci iz Bosne, ki pozimi delajo na gradbiščih po Hvaru. Debate o cenah piva in cigaret na Hrvaškem in v BIH … Mi pa dalje proti Dubrovniku …

Ko smo pristali na celini nas je pozdravila Zewla. Nekoč je bila to Lukova jadrnica.