Peca

Eden od Koroških biserov je zagotovo tudi Peca. Ker jo imamo v planu zimskih tur na našem društvo, se spodobi, da si jo gremo pogledat. Tako sva vzela sneg pod dile ter se sprehodila proti Bistriški Špici.

Sneg je bil precej ojužen. Bolj, kot je bila popoldanska ura, globlje sva se pogrezala in bolj sva bila mokra. V gozdu je tako teklo z dreves, da je bil občutek tak, kot da bi padal dež.

Razgled proti Grintovcem ter Storžiču. Iz te strani ju komaj poznamo.

Vršni del razveselji z odprtim terenom ter celo z nekaj jasnine.

Tik pod vrhom sva dobila zasledovalce. Ti so prišli iz Savinjskih koncev. Mislim da sva bila iz Lepene ta dan celo edina smučarja. No, vsaj gneče na parkirišču ni bilo.

Na vrhu je bil čas za nekaj slik, preden sva odvijugala v dolino.

Žal pa spust res ni bil nek presežek. Deset centimetrov popolnoma premočenega snega na nekaj podlage rahlo predalanega. Čim si začel zavijati, pa je sneg začel tako zavirati, da je zgledalo, kod da bi smučal  s kožami na smučeh. No, res ni bil presežek.

Epilog je bil tak, da tura za pešce v danih pogojih ni primerna. Ne samo, da bi se strašno udiralo, tudi mokri bi bili. Tako da tura čaka boljše pogoje. No, zanimivo je bilo tudi švercanje čez mejo brez dokumentov. Človek se razvadi in pozabi, da te na meji nekdo vpraša po njih...