Struška/Korenščica

Kam iti, ko je v hribih 4. plazovna stopnja, imaš pa kandidata, ki bi želel iti na svoj prvi pravi turni smuk? No, imela sva tudi zahtevo, da bi hodila po soncu,  oziroma ne po megli. Tako sva končno odločitev opravila na parkirišču na Jesenicah. Odpeljala sva se proti Struški.

Kjer je obstal najin avto, se je začela snežna odeja. Tako sva vzela pot pod smuči in se začela počasi vzpenjati. Najprej po cesti, potem pa je smučina zavila strmo v hrib.

Po gozdu, ki so ga odpirale posamezne bolj ali manj široke jase, smo se po strmi smučini vzpenjali proti vrhu. Ker je bil četrtek je pred nami hodil en sam smučar, ki pa je zaostal tekom poti, prehitela pa sta naju dva precej prišpičena. No, ko sta začela gaziti sama, se je njuno napredovanje močno upočasnilo. Sicer pa je snežna odeja naraščala z vsakim metrom.

Preko bližnjic smo dosegli cesto na planino Svečico. Po njej vse do pastirske koče.

Pri koči so se naše poti razšle. Brzinca sta bila opremljena z airbagi, tako da sta se po grapi podala na vrh Struške, midva ter najin predhodnik, ki nas je ujel na planini pa proti grebenu.

Ker je bil greben razpihan, sva si izbrala alternativen vrh, Korenščico.

Na grebenu smo srečali nakaj pravljičnih bitij.

Milan se pogaja, če nas spustita mimo...

Začarani gozd...

Vrh Korenščice.

Iz vrha Korenščice sva smučala naravnost navzdol proti jugu, kjer sva se utapljala v globokem pršiču.  Snega je bilo OGROMNO! Bila je čista uživancija, tako da kratek rodeo po gozdu, ter počasna cesta nista mogla pregnati nasmeha z obraza. Super tura, dobri pogoji ter optimalno izkoriščene razmere. Milan je pokazal, da znanje smučanja pomaga tudi pri turnem smučanju, tako da praktično ni imel težav. To, da so smučarski količki tu zamenjani s smrekami je pač potrebno upoštevati... Tako je tokrat spoznal plavanje v pršiču, partizansko taktiko smučanja (boj od smreke do smreke), za finale pa še poganjanje po precej položni cesti. Odlično se je izkazal! Smo smučarji dobili novega vernika?