Pobeg v svet, daleč stran... Ko ti narobe hodi lanski dopust, se izkaže kot najboljša rešitev to, da se spraviš v Bovec. V tem primeru v kočico nekje v Možnici, kjer imaš zjutraj prav tak razgled.
Pogled je uhajal v Loško steno, ter v njeno najvišjo točko, Briceljk.
Na Briceljk sva se z Evo podala iz najine priljubljene Bavšice. Tu naju je pričakal zlati prinašalec, ki je bil naš znanec že lansko leto, ko smo bili tu na izobraževanju.
Podala sva se na Planino Bala in od tod po lovskih stezah na Briceljk. Kakor je z Loške strani težko dostopen, je z Bavške strani lepo poraščen s travo.
Vreme nama res ni šlo najbolj na roko, vendar pa vsaj sonce ni pripekalo.
Pogled proti Mangartu.
Izhodišče. Ob križišču sva imela parkiran avto.
Greben, na eni strani poraščen s travo, na drugi strani pa stena. Pač, Bovški hribi.
Pogled na Učni center Bavšica iz ptičje perspektive.
Pohajkovanje med balvani, od tod pa se spustiva nazaj v zelenje Planine Bala.
Gibanje v pašnatem terenu.
No, vzela sva si tudi čas za uživanje ob botaničnih posebnostih.
Pohod sva zaključila ob paši med nasadi jagod na planini. Zjutraj, ko sva šla tod mimo jih med sopihanjem nisva opazila. Sedaj so bile toliko bolj sladke. Vseeno sva jih postila dovolj za zajčke, saj za nas so jagode posladek, za njih pa osnovna hrana...( ta del bi moral biti verjetno v narekovajih, oziroma gre za citat...)
Dnevi v Bovcu so čisto prehitro menili. Pa ne samo na pohodih, tudi ob poležavanju, branju in razmišljanju. Vsekakor gre za kraje, kjer človek lahko poišče malo miru in pobeg iz tega našega sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar