Zeleniške špice so tista tanka meja, ki ločuje preganjanje po brezpotju in alpinizem. Za mene nekako idealna tura za začetek visokogorske sezone. Bila pa je tudi prelomna, saj sem opazil, kako slabo se gibljem v krušljivem terenu, ter da za poplezavanje potrebujem obe roki, tako da je fotoaparat romal v nahrbtnik.
Šla sva s Tjašo. Začela sva zgodaj, saj sem moral biti ob 1ih že na delovnem mestu.
Čim je sonce dobro vzšlo, sva se po krušljivi grapi dvigala proti Staničevem vrhu.
Po poti sva prehitela skupino hrvaških alpinistov. Ko sva sestopal, sva jih videla, ko so ravno opravili s prvo tretjino grebena.
No, ta del grebena, ki se običajno ne pleza, je dodobra prekrit z zelenim sovražnikom.
Začela sva s poplezavanjem...
Tjaši je sicer pogled uhajal v Vežico in ostale stene.
Neznosna lahkost... Peresna lahkost...
No, sem se je pa Tjaša zakampirala čez kak teden. Pipa miru s Kamničani.
To naj bi bil pa najbolj zahteven del. Spust s Staničevega vrha.
Sestop, ki sva ga popestrila s smučanjem po petah.
No, tura je bila zanimiva. V službo sem šel s precej lažjo glavo. Vem, da se bom letos te ture še lotil, seveda pa ne v tako dobri družbi.
2 komentarja:
Susnik toj grdo, da si napisu v drugacni druzbi, kot da tjasa ni ok drusna :D
Popravil... Upam, da se sedaj lepše razume....:)
Objavite komentar