Planinska šola največjega hrvaškega planinskega društva si je za prvi skok v visokogorje izbrala Storžič. Ker so se nastanili v planinski koči na Kališču, so kontaktirali naš PD. Predsednik Tine Marenče je predstavil nekaj svojega video gradiva, jaz pa sem kot predstavnik vodniškega odseka ponudil spremstvo ob vzponu na vrh. Oba pa sva odkrila, da naju razumejo bistveno bolje, če govoriva slovenščino namesto gorenjščine...:)
Zjutraj najprej nekaj telovadbe... Človek se mora ogreti, preden se spopade s klanci.
Četica koraka...
Skupinska slika na sedlu... Ob tem, da sem jih spremljal, so bili deležni komplet ponudbe, se pravi, da sem s sabo tovoril mojo foto kripo...
Pot se je počasi začela vzpenjati med borovci...
Nad Grintovci pa se je odvijala druga drama...
Napad NLPjev? Res je bilo zanimivo vreme...
Ko smo prišli v ovčji teren se je pojavila tudi prva selekcija...
Bolj ko smo se vzpenjali po grebenu, bolj je pritisnil mraz.
No, skupinska slika vseh, ki so osvojili Storžič. Glede na velikost skupine, populacijo in izkušenost udeležencev, jih lahko samo pohvalim.
Še sestop. Ta je potekal v sproščeni debati o krajih, ki jih moram jaz obiskati in kotičkih gora, ki bi jih jaz priporočil njim. Skupina je bila zanimiva mešanica iz cele hrvaške, ki so si za cilj postavili, da se naučijo varno hoditi v hribe. Zanimiva družba, ki namesto v Dalmacijo, raje zahaja v slovenske gore.
Vsekakor smo od sodelovanja vsi veliko potegnili. Spoznali smo se, sedaj je potrebno samo ohraniti povezavo. Morda jeseni, ko vodim po NP Risnjaku... Takrat spimo v njihovi koči...
P.S.: No, doma sem odkril, da je moja zvesta sigma s hudo blendo dokončno popustila pod pritiski metanja po nahrbtnikih. Ja, če pogledaš slike se lepo vidi, kako smo zgrešili ostrino...
Ni komentarjev:
Objavite komentar