Vremenska napoved je znala povedati, da bo vreme na vzhodu večinoma suho. Zato smo se štirje naivneži podali smučat na pogorje Pece, bolj natančno, na Bistriško Špico. Takoj ko smo prikurili na izhodišče je bilo stanje zelo perspektivo. Zeleno, ker te ljubim zeleno... Neznosni užitki hoje v pancerjih po gozdnih cestah. Rahlo je tudi padal dež. A mi se ne damo. Bo že nehalo deževati, čim pridemo do snega.
...kar pa tudi ni bilo ravno kmalu.
Uporaben sneg se je začel na planini Zgornja Luža (1573m). Tu smo stopili na smuči in do tja smo tudi prismučali. Tu smo ujeli tudi kak sončni žarek.
Ko smo se dvigali, je dež počasi prešel v sneg.
Namesto sončnih žarkov, nas je objela megla.
V svetu nad gozdno meje se je megli pridružil še veter.
Kljub vetru je bil čas za fotošuting v novi jakni... Sedaj nahrbtnih ne paše več zraven. Ah....(vzdih estetskega čuta...)
V sneženju in neverjetni vidljivosti smo dosegli tablo, ki nas je usmerila proti vrhu. Piše še pol ure.
Tu so se vremenski pogoji še zaostrili.
Ker nismo videli, kje je vrh (niti nismo videli kje je zgoraj ali spodaj...) smo ga dosegli v slabih petnajstih minutah...
Slikanje na hitro in odvijugat v dolino.
Tako pa zgleda, ko dež s snegom zamrzne na kapuci. Se pravi, da si moker, zraven pa še zmrzuje. Zakon...
Vsaj punci sta bili barvno usklajeni...
Mraz ni prizanesel niti mojemu zvestemu Smodlaku...
Ni komentarjev:
Objavite komentar