Begunjščica

Zgodnje jutro, ko je sonce šele začenjalo svojo pot po nebu, smo se počasi vzpenjali od Ljubelja na Zelenico.

Za razliko od večera prej, je bil sneg sedaj pomrznjen in je nosil našo težo.

Skupina je bila kar velika

Že pred kočo smo zapustili pot in zavili proti Begunjščici.

Vzpenjali smo se kar hitro.  Gaz je bila sedaj dobro uhojena, stopnice so bile trde in se niso predirale.

Nekateri so bili res hitri...:)

 Skupina je hitro dosegla sonce.

Na grebenu nas je pozdravil veter.

Rahla sapica...

Čakal nas je zadnji, najtežji, skok in bili smo na grebenu.

Strašni Seba nas je na vrhu zapustil, in zavil v eno od grap. Dan je pač treba izkoristiti.

Pa smo na vrhu

Naša skupina

Sestop po grebenu, v soncu in vetru, kot se za dvatisočaka spodobi.

Jasno, slikanja...:)

Sestop v Šantanca...

Sestopanje s cepini... Tu je bilo malo več težav, kot pri vzponu.

Gužva v Lenuhovi. Torej, lep prikaz bede in nesposobnosti naših kvazi alpinistov. Nekdo je objavil, da so v grapi dobre razmere, nekaj jih jo je smučalo, naslednji dan pa se vanjo spravijo vsi nesposobneži, ki nimajo znanja, poguma ali pa so samo brez domišljije. Sosednje grape so samevale, kljub temu, da so v njih enake razmere. Bolj me preseneča, koliko je tega. Pred leti je prihajalo do tega, da se je v taki smeri dobilo deset navez.  Tukaj pa je bilo v soboto, sočasno v smeri vsaj 50 nesposobnežev, koliko jih je bilo v celem dnevu?... Bo ljudem kdaj jasno, da ti v alpinizmu čredni nagon ne prinaša varnosti ampak je objektivno nevarno biti v ozki grapi polni ljudi nad tabo... No, višek je bil še pogled na dovozno pot proti Zelenici. Klub temu, da je bila cesta zaprta z ograjo in tablo, ki je opozarjala, da je cesta zaprta zaradi nevarnosti plazov, je bilo na cesti kup ljudi, ki jih očitno res ni škoda. No, kandidati za Darwinovo nagrado (nagrada, ki se podeljuje vsako leto človeku, ki se je ubil in s tem, ker ne bo več širil svojih genov pripomogel k dvigu kvalitete osebkov na svetu).
Dovolj... Grem raje razmišljati o čem drugem...