Erika, Eva, Tadej in jaz, smo se podali proti Trstu. In to ne na tanku 6. korpusa. Bili smo kar v moji Kiji. Sicer sem vozil skoraj tako, kot da bi osvobajal Trst. Pač nisem priznaval enosmernih prometnic Italijanskih cest.
Nedeljski obisk jame smo prilagodili našem stanju. Bodoča familija Sitar je namreč soboto preživela ob sanaciji gozdov, zato hrbti in roke niso omogočali kakšnih hujših aktivnosti. Za cilj smo si izbrali enega od jamskih biserov sveta, ogromno Briško jamo. Gre za eno od največjih jam daleč naokoli, ki pa so jo predelali v turistično. Kar pomeni, da so vanjo položili nekaj tisoč kubikov betona.
Obvezna smer...
Eva je za spremembo od mene upoštevala prometne znake...
Kršenje županove odredbe... Vsaj skakali nismo...
Sprehod po vojaških utrdbah v Sesljanu. Med prvo svetovno vojno je bila tu mornariška baza Avsto-Ogrske mornarice, med drugo svetovno vojno, pa so Nemci imeli tu podmorniško oporišče. Pa kaj so Tržačani pričakovali? Če jame in utrdbe niso zaklenjene, da mi Balkanci ne bomo vstopali?
Ogledi jame so vsako polno uro. Zato smo imeli kar nekaj časa, za raziskovanje naokoli.
Tadej v akciji... Preučuje in šteje valove. Kater del skal morje doseže?
... baje ni izbral dovolj dolg interval...
Voda je fajn... posebej v čevljih... :)
Evo nas... No, morda to, da gremo v taki zasedbi samo v turistično jamo niti ni slaba ideja...
Več o jami pa jutri...
Ni komentarjev:
Objavite komentar