Storžič

Zgodnja ura. No, poštenjaki ob štirih šele prihajajo domov, mi pa smo se peljali proti Tržiču.
Od tod pa skozi Lom v Grahovše, ter od tam proti Domu pod Storžičem. Nismo bili prvi. Ena naveza je bila pred nami, saj smo jim pomagali izkopati avto iz roba zasnežene ceste. Vseeno ni bilo kake gneče.
Imeli smo informacije, da je sneg tako pomrznjen, da je pretrdo za dereze in jaz sem želel ta fenomen videti. No, vsaj čutiti pod nogami.:)

Ko smo opravili dostop, se je že zdanilo.  Pogoji za enkrat odlični.

Plezali smo po spodnjem delu. Tako dobrih razmer nisem zasledil nikoli v zadnjih desetih letih. Skokov praktično ni, smer pa je široko zalita. Vidijo se sledi smučanja, oziroma smučarske tehnike "abručanja".

Prečnica do bivaka.

Pogled na Begunjščico

Bivak je še dobro pod snegom. Spomnil sem se slavne legende o "Vzponu". Ona, mlada tečajnica, on izkušen alpinist. Odšla sta na prvo zimsko plezanje, ravno pri bivaku ju je ujela noč. Primorana sta bila bivakirati celo noč iz srede na soboto...

Od bivaka dalje po Kramarci. Sicer je letos popolnoma vseeno, katero od grap izbereš. Pustna, Cankarjeva, Kramarjeva, vse so lahke in popolnoma zalite.

Še eno prečenje in v zadnji skok.

Vzpon na greben, ki sem ga prvič plezal v snegu, brez da bi škrtalo pod nogami.

In na vrh!! Tu je sicer rahlo pihalo, vseeno pa je bil razgled fantastičen.

Prva dva, ki sta nam sledila.

Grintovci in razgled na Jezersko.

Sestop v Peto žrelo.

Slavni, Tinin skok pred sestopno grapo. Tu je bil tudi najbolj siten del celotnega sestopa, ker so prvi metri precej strmi.

Sestop po grapi, ki je letos ekstremnih širin.

Še malo sonca pri domu pod Storžičem.

p.s. Snega, ki bi bil pretrd za dereze, nismo našli. Bomo še iskali, da dokažemo teorije o pojavu črnega ledu tako vzhodno v Alpah in na tako nizki nadmorski višini....:)