Ob čisto nekrščansko zgodnjih urah, po precej burni vožnji, smo pri izviru Soče začeli hoditi proti planini Zapotok. Nebo je bilo prekrito z oblaki, občasno je le kak sončni žarek prebil oblačno odejo in obsijal katerega od vrhov. Tako se je za oblaki skrival naš cilj, Bavški Grintavec.
Ko smo dosegli planino in znameniti stan, ki so ga letos obnovili alpinisti, se je nebo že začelo odpirati, tako da smo občasno celo zagledali naš cilj.
Srebrnjak in Trentarski Pelc
Počasi smo se dvigali nad planino in nad dolino Soče.
Naš vmesni cilj je bilo sedlo Kanja.
Vrh se je odpiral in zapiral.
Na sedlu smo se opremili in pognali v najbolj zahtevni del naše poti.
Tehnično najbolj zahtevni del poti.
Odprt greben od sedla Kanja do vršne rame Grintavca.
Pogled nam je uhajal strmo v dolino Bavšico.
Zadnji del, ki slovi po svoji krušljivosti.
Srčki..:)
... mokro, sluzasto, a dobro varovano...
Na vrhu nas je obsijalo sonce.
Tudi sam sestop je bil zelo zahteven.
Razgledi na dolino Soče.
Vrh je v soncu, mi pa sestopamo.
Čakal nas je še dolg sestop do izhodišča, tokrat smo hodili po soncu.
Pogled na Bavški Grintavec od izvira Soče. Sama tura, ki smo jo naredili ta dan velja za eno bolj zahtevnih v naših hribih. Nekako najbolj primerljiva bi bila pot čez Plemenice na Triglav. Le da v teh krajih na primorski strani Julijskih Alp ni običajno, da srečujemo veliko ljudi.
