Familija Sitar, Eva in jaz, smo se en tak, malo bolj deževen dan podali v Zeleniške špice. Oblaki so poskrbeli za zanimive igre svetlobe na nebu, jaz pa za to, da sem te poglede spravil v objektiv. Začetno poplezavanje po grapah Staničevega vrha, ter po “zelenem neprijatelju” je kmalu preraslo v poplezavanje.
Zajahajmo greben.
Kamela...
....še ena.... desno !!!!
Kljub temu, da sedaj to postaja moja vsakoletna pot, zna sama tura še vedno presenetiti. V določenih delih je lepa in kompaktna ter nudi lepo plezarijo, ponekod pa je podrta in naložena in je kot taka precej sitna, da ne rečem nevarna. Vsekakor pa preseneča s svojimi razgledi.
Na sedlu, oziroma tik njega, ko smo začeli sestopati nas je seveda napral dež. Ploha je bila kratkotrajna, vseeno pa je poleg nas oprala tudi skale, ki so se zableščale v vseh barvah. No, doma pa le nismo bili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar