Prebujati smo se začeli na poti iz Viške planine do Corsija. Ura je bila zgodnja in glede na to, da je v Kranju deževalo, je v Zahodnih Julijcih izgledalo kar perspektivno. Ekipa smo bili Petra, Vili, Sivi Panter in jaz.
Na Corsiju se je svet odprl in lahko smo videli našo celotno pot. Pot Anita Goitan preči celotno steno tik pod vrhom, občasno pa se tudi dvigne do posameznih vrhov.
Na travi nad kočo je bil postavljen tabor. Očitno smo bili preveč zgodnji za taborjence.
Pot do Trbiške Škrbinice(Forcella di Riofreddo). Tu smo lani zaključili Pot Stoletnice (
link) , ki smo jo začeli v dolini Belega potoka(Riobianco).
Prečili, oziroma obšli smo tudi kakšno snežišče. Kar je za južno stran in mesec avgust precej nenavadno.
Začeli smo se vzpenjati po južnem pobočju Divje Koze.
Razgledi proti Kaninskem pogorju.
Skozi meglo se je prebil tudi kak sončni žarek. Oblaki so poskrbeli za igro barv in oblik.
Prečenje pobočja Male Špice.
Tu se že vidi pravi občutek majhnosti v senci visokih in navpičnih sten.
Sama predstava velikosti. Lahko smo samo občudovali kako mojstrsko je speljana pot po ozkih stezicah in policah. Pot preči celotno ostenje.
Navpičen spust na škrbino med Malo Špico in Turnom. Ta del velja za najbolj zahteven del te ferate.
Jeklenica je sicer dobro napeta, razdalje med klini pa so kar precejšne. Kamin pa ozek in v našem primeru kar precej vlažen.
Škrbina. Od tu dalje prečimo steno Turna.
Prek stene Gamsove matere se priključimo običajni poti proti Višu.
Tu gre tudi za najbolj siten del poti, saj se pot sarpentinasto vije skozi grušč na vrh Viša, oziroma na oba od vrhov.
Za popestritev poti smo občasno zavili kraj poti do ostankov utrdb Prve svetovne vojne.
Razmišljanje o Koštrunovi lajštici Srebrne strele, oziroma koliko nas še čaka... :)
Vrh Viša in jasno, slikanje ob Mariji.
Sestop proti Škrbini zadnje Špranje.
V ozadju so se odpirale Koštrunove špice.
Pogled na Mojzesa, ki stoji v Škrbini zadnje Špranje. (Forc. Mose)
Dva firbčna kozla, ki sta se skrila v gube Mojzesove obleke.
Nas pa je čakal še en kratek vzpon na Koštrunove špice.
Dan je bil že dolg...:)
Na Koštrunovih špicah so odlično ohranjeni bojni položaji. Lepo se vidi prva bojna linija in bodeča žica pred njo, druga linija, in oskrbovalna pot na drugi strani grebena. Polno je tudi kavern in opazovalnic vklesanih v živo skalo.
Gora trdnjava...
Preko travnatih poljan smo počasi sestopili na Škrbino prednje Špranje, od koder sem pred leti smučal v Zajzero, tokrat pa smo sestopili na drugo stran, nazaj na Viško planino.
Sestop smo si skrajšali s poletni snežiščem.
Pogled z Viške planine na našo prehojeno pot. Nekaj poti ni na sliki...:)
Pot, ki smo jo prehodili je ena bolj zahtevnih v Julijskih Alpah. Je del prečenja celotnega glavnega ostenja Zahodnih Julijcev, ki se zaključi na Montažu(
link). Poti v dem delu alp so precej izpostavljene in lepo speljane, dobro zaščitene, morda se nam zdijo pomanjkljivo zaščiteno samo zato, ker so poti pri nas občasno preveč zavarovane. Od celotnega prečenja mi je sedaj manjkal še en del, ki pa smo ga prehodili na letošnjem Alpskem taboru. Objava sledi zelo kmalu...:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar