Brezpotje Kukove špice je bila ena od tur PD Kranj v tem letu. Glede na to, da je v Kranju zjutraj padal dež, mene pa so že dva dni prej strašili s slabim vremenom, smo zjutraj malo kolebali, kam bi zavili. Morda bi se odpeljali na Snežnik, saj je bila napoved za tja najboljša? No, vseeno smo se odpeljali v Vrata.
Skozi meglo in skozi gozd, smo po lovski poti hitro pridobivali višino. Opis, ki pravi, da se dvignemo do PPja in po njem levo, žal že lep čas ni aktualen, saj se je steza prestavila kakih sto metrov nižje. Tako, da malo SNDja, pa smo spet na pravi poti.
Ko smo se dvigali proti sedlu se je občasno pojavilo tudi kakšno okno v oblakih.
Malo melišča, pa smo bili na sedlu med Kukovo špico in Škrnatarico. Milan bi spet več, Milan bi Škrnatarico. Matjaž ne pusti in ne dovoli. ;)
S sedla smo se hitro dvignili na vrh. Po opisu iščeš prehode, v naravi pa stopaš po poti.
Na vrhu, ki slovi po prelepih razgledih. Tokrat žal ne.
Naša skupina... Prevladuje znana prijateljica Josipa Lisac (Magla....)
Sestop...
Temu se pa reče barvna skladnost...
Sestop je bil hiter, saj smo kar dober del poti sestopili po meliščih. Z vsakim metrom se je boljšala vidljivost. No, na vrhovih je ostala megla, oblačnost pa se je celo zgoščevala. Če bi bili kako uro poznejši, bi nas zagotovo tudi napralo.
Ko smo se spustili nazaj v gozd, smo imeli malo šolo spoznavanja užitnih sadežev. Milan nam je pripravil temo kaj lahko pojemo, oziroma, iz česa lahko skuhamo marmelado. Glede na to, da smo še vsi živi je imel očitno prav.
...napis, ki smo ga zjutraj v megli zgrešili...
Ko smo se spustili v Vrata je zadišalo po topli jeseni.
Epilog: Kako zgubiš pot na brezpotju? Kukova špica že dolgo ni več brezpotje. Do vrha vodi dobro uhojena pot, ki pa ni markirana ali označena. Obstaja tudi nekaj različic, ki pa so bolj ali manj ugodne za vzpon ali spust.
Ker smo tokrat bili na vrhu v kvalitetni megli, bo treba vzpon ponoviti. Takrat bi se lahko vzpeli še na Škrnatarico, da bo Milan srečen...
Ni komentarjev:
Objavite komentar