Grintovec

Praznike sem preživel predvsem delovno, razen sobote popoldne, ki sem jo preživel na pogrebu. Skratka mrakobno.
No, rešila me je Katja, ki je prišla iz Nemčije, da je lahko prisostvovala tradicionalnem čuvanju parcel na pokopališču in obiskovala pogrebe. Za take zadeve se res splača prepotovat pol evrope.
Za nedeljo smo sestavili načrte, da se spravimo v gore. Poleg Katje in Mihca naj bi se nam pridružila še Matej in Tina, a ju je preživljanje praznikov na Hvaru tako zdelalo, da si nista upala podati na Grintovec. Tina se je mogla učit, pa seveda naspat, ker baje ni zatisnila očesa, Matej pa je prisostvoval na klanskem srečanju.
Torej, trije zagnani. Glavni problem je bil, kako zavirati moja sohodnika. Vem, da bi Mihc pot opravil v polovičnem času, jaz bi pa pustil nekaj najboljših let na tisti poti. O Katji bom pa raje molčal. Mislim, da je prepričana, da nas je ona zavirala...;)

Plezalni dnevi Kranja

Pretekli vikend smo preživljali aktivno v dvorani na zlatem polju. Potekali so tradicionalni plezalni dnevi Kranja. V soboto je bilo člansko državno prvenstvo, v nedeljo pa so plezali najmlajši. Ker sem v soboto dopoldan delal, sem svoje moči ponudil organizatorjem v nedeljo. Dobesedno, saj smo skrbeli za varnost."stopi z mano pred Global" in "sam ne po tilniku" so bili gesli dneva. Bil pa sem spočit in poln moči, saj sem spal celi dve uri. Plavalski žur se je malo zavlekel...Pa še Vesna je vozila...:)

Tudi ostali niso bili najlepši, saj se je salsa žur kar razvnel. Mislim, da ne bodo nikoli več delali sočasnih žurov z alpinisti. Naše novo geslo: SALSAAAAA!!!(obvezen je metal glas in slemanje z glavo)

Mrzla Gora

Prelepo nedeljsko jutro sva z Borutom J. začela v Logarski dolini. Podala sva se na Okrešelj in od tam v Mrzlo Goro. Ker je bil najin primarni cilj moker, sva se podala v sosednjo smer, ki je bila ravno tako mokra, vendar pa bistveno lažja. Plezala sva Avrikelj IV+ .

Ker pa nama ni bilo še dosti plezanja, sva hotela prečiti v JZ steno, na znamenite Frenkove plošče.No, da poenostavim, prehod ni možen. Sva si pa na soncu posušila plezalke.

Po dveh urah izgubljenih na skrotju (nekaj gadov sva videla;eden je bil pravi black adder:)) sva prispela do plošč. Ker nama je malo manjkalo motivacije, pa sonce se je skril za Veliko Rinko, sva si izbrala lahko Orhidejo IV, ki sva si jo začinila z lastno direktno varianto. Ocena je okrog V.

Prilagam sliko, ki sem jo ukradel Atili (sori, gre pa tebi v slavo:))
Leva smer je LEVA;), osrednja pa Orhideja, z označeno najino direktno varijanto.
Za ponavljavce: klinov ni, na 10m se da frende, sam niso najboljše poke.

Žganjekuha

Začeli so se tradicionalni, nelegalni posli družine Sušnik. Se pravi, da se ob ognju zbira druščina, ki se opija z sveže destiliranem alkoholom;) Sinoči je ob kotlu vedril Krč (upam, da je živ in zdrav pripeljal domov. Me sam za jakno pa za čelko skrbi, k sm mu jo posodu...), pa Maja nama je polepšala večer, drugače sem družaben in vsi lepo vabljeni na degustacijo.

Žur pri LD Sela

Za devetimi gorami, za devetimi vodami, tremi potoki in bifeji stoji lovska koča, kje smo čez vikend imeli žur. Navodila so bila zelo izčrpna (pod hruško levo...) in tako ni bilo bojazni, da bi zavili na kraj poti. Druščina je bila izborna (zaradi rednih bralcev ne bi po imenih...ne bi rad komu alibi uničil;)). Ob priliki bi se upravičil vsem, ki so morali prenašati polnočno, brez posluha, in nasploh neuglašeno petje. Če se nisem izboljšal v vseh letih, bolj ne gre.
Pohvalil bi organizatorje (naslednjič bi razlog);), peka, striptizerja, plesalke in googla. Bi pa slike....Sej bom pazil na cenzuro.

Prvi jesenski dan

Tako, kot se za prvi jesenski dan spodobi, sva se brata Sušnik podala v hribe. Hotela sva izkoristiti dan pred poslabšanjem vremena in sva se podala v Nad šitom glavo, plezat Kranjsko poč.

No, ekspedicija se je začela na Krvavcu, kjer sem prespal v pri Nejcu, ki si je sposodil vikend za svoje umetniško udejstvovanje(kompozicija, WD, alkoholizem...)

Ob sedmih sem bil kar dobro pripravljen na spopade v nekoristnem svetu.

Zapletlo se je že pri dostopu. Ker gre osel samo enkrat na led, sem se zapodil v hrib po napačni poti na Mojstrovko, isto kot sem storil lani. Celo na istem mestu sem obračal. No, vsaj vstop v smer sem našel.

Po prvem raztežaju, sem se samozavestno podal za klini, in kmalu zašel v sosednjo, bistveno težjo smer. Smeri se še dvakrat križata, vendar sem vedno izbral težjo, in seveda napačno smer. Je pa bila bolje nabita:)

Na vrhu sem potolažil Petra, ki je bil prepričan, da je le on v tako slabi plezalni formi in da sva še v pravi smer. Kr težka štirka...;)

Nekaj mi pravi, da plezanja v kopni skali še ne bo konec.

Zadnji poletni dan

Za zadnji dan poletja se je druščina podala na morje, bolj natančno na Zewlo, ki je zamuringirana v Vrsarju. Luka se je predhodno hvalil, da je to nekaj majhnega in starega, tako da smo razočarani odkrili, da gre za konkretno plovilo, ki zgleda bolje kot moj piki, pa čeprav je nekajkrat starejša.

No, odprava se je začela v Ljubljani, ko smo dve uri čakali Katarinino slabšo polovico, ki sicer(baje;tako se je hvalil)nikoli ne zamuja. Sicer pa je potem vozil 190 po avtocesti, tako da nas je v svoje sposobnosti povsem prepričal. Ni bil pa faca, ker nam na zadnjih zicih, kjer smo se stiskali Luka, Peter in jaz ni dovolil kaditi. Pa tako bi pasal k pivu. No, svojo zamudo je plačeval cel vikend, strokovni svet pa se še danes strinja, da jo je poceni odnesel...

No, kljub temu, da smo bili dobro založeni z pijačo, smo marino vseeno zapustili. Smo Luku le predolgo najedali, da smo šli malo pretegniti jadra. Luka nam je od predaval malo šolo jadranja(osnove;katera jadra imamo, kako se krmari, zakaj ne vozimo po čereh, kako težko je krmarju prižgat cigaret...), mi pa smo se nastavljali toplim žarkom in slanem vetru.
Malo smo se seveda tudi kopali(jest, k sm softič, v neoprenu);)

V marini pa smo bili jasno ta glavni z bayboatom in malim motorčkom, ki je zaglisiral, če si bil sam v njem. Sicer pa ima kljub dolžini slab meter in pol nosilnost vsaj šest ljudi.(za na daljne teste nam je zmanjkalo prostovoljcev)

Skratka, vikend in pol.

Bele vode

V soboto sva se z Borutom Janšo (ni v žlahti z Janezom) podala čez mejo v zahodne Julijce, bolj natančno v dolino Bele vode. Tja sva odšla z namenom, da preveriva govorice o najboljši skali Julijcev. No, tokrat je guru Mihelič držal besedo. Dostop do stene po prelepi dolini, ki jo obkrožajo bele strme stene. Po potoku teče kristalno čista studenčnica. No, koča Brunner je v precej klavrnem stanju in trenutno nudi zavetje predvsem polhom. Baje pa je bivak Gorica v precej boljšem stanju in je oddaljen uro hoda. No, sam dostop je bil lahek in očiten, prav tako sam potek smeri, saj gre za Derittissimo. Popolnoma naravnost navzgor;). Ocene so bolj primorskega značaja, kar pomeni, da je v smeri previsna trojka, konstantna štirica in detajl petice. Gre tudi za lep primer kompaktnega skrotja v vrhnjem delu. Stvar, ki je v Kamniških Alpah ne najdeš. Sestop sva si popestrila po plezalni smeri, se pravi s plezanjem navzdol, po trojki. To je bil težji del smer...

Po plezanju v dolini, kamor se bom še vračal (idealno za peljat koga (katero!!!) v prvo hribovsko smer) sva se ustavila še na dozi lektoeliminatorja pri Aljažu v Dovjah.

p.s. Slike so iz Borutovega mobitela...

Životinsko carstvo

Za vse moje tržiške kolege, ki težko zadržujejo svojo težko nogo na zavori, ko pripeljejo na dvorišče. A niso luštni;) Prvi primerek je Jimmy (po kitaristu). Zdaj smo sklenili, da mačk ne bomo več poimenovali po politikih. Odkar je tragično končal Bin Laden in je kibla zgazila Bušija, za Dimsija in Rupsija pa tako ne vemo čist točno kje sta, smo spoznali, da bo treba imena črpati kje drugje.
Začeli smo z rokerji. No, temnega škodljivca smo vseeno poimenovali Hamasi. Sedaj ima novo prebivališče pri Ropretovih. No, svetla gnida pa sliši na ime Bonči(Bono Vox), in si novi dom deli z Mačotom in Kano, ter seveda družino Jovanovič. Tako mi dobre mačje gene širimo po svetu.

Katarinin žur

V soboto, 8.9., je Katarina in njena prijateljica, botra, soseda, Irena, praznovala svojo diplomo. Verjemite ali ne, ona je res diplomirala!! Na svoje lastne oči sem videl to FDVjevsko čudo. No, brata Sušnik sva v akademski točnosti našla Kropo in jaz s svojo poklicno deformacijo tudi bazen, ob katerem je žur potekal. Občutek je nenavaden. Bazen je prazen, brez vreščeče mularije, pa nobeden ne pričakuje od mene, da grem v vodo.
No, v dobri Šenčurski tradiciji sva prišla na piknik dobro nahranjena(ravno po kosilu), tako da sva se lahko delala fine in hrano obravnavala v kulinariski etiketi. Kot gurman(saj me vsi poznate, makaroni trikrat na teden, pa to:)) bi pripomnil, da me je v začetku motila samo pena na pivu, ki je bila posledica moje barmanske nesposobnosti, ki pa se je sčasoma unesla. Pena mislim...
No družba pa je bila super. Katarina-PR star, Aljaž-štekaš debil, Luka in Vanja, Peter, in še cela čreda poznanih in manj poznanih ljudov. Glavni in dvorni fotograf Ata Špartak. Pa seveda črna ovca(barva las!!!), Katarinina sestra Jerca. Klonirana kopija naše Polone. S slušalkami v ušesih, telefonom v roki, v črni majici, nezainteresirani pogled, skratka pravi in priznani EMO. Pač generacija 91...
Pa seveda bend. Katarinini najljubši" Joške vn!" Ja, prav uredu fantje, sam lahko bi igral kakšno pesem tudi iz krajev južno od Kolpe. Ja, v košarki so pa tudi kar dobri.
Zabava se je zaključila ob jutranjih urah, ko je frontmena takoooo zeblo, da je pobasov kufre in šel.
Z Aljažem sva se prestavila še v sosednjo dolino, Besnico, kjer sta imela zabavo Brdajs pa Križnar, sam se nisva mogla vživeti, saj so naju vsi krepko vodili v količini popitega alkohola.

Zadnji avgust, poletje je šlo.....

No, dnevi poletja počasi odhajajo v spomin, nam pa prvi sneg po gorah razvnema kri. Ja, blizu je dan, ko se bomo zagnali v zasnežene hribe. Že 6.9. je bil Jezersko prevozen le s zimsko opremo. Jaz imam pa še toliko za splezat v kopni skali...
No, tudi tam smo pustili nekaj lepih dni tega poletja. S Gvidotam sva se basala v Rinki in Srebrnjaku, z Gregom v Planjavi, z Cefotom v Dolgem hrbtu, pri tem, da sva s Petro čakala predvsem vremenske preobrate. Na bolje, jasno... Ta teden, če se bo šemalo pogrel, pa greva z Borisom v akcijo.
Moram pa priznati, da sem glavne ure posvetil študiju. Sicer ne najbolj uspešno.

The truth is out there!!!

.......Perpetual adolescence; The Peter Pan syndrome; eternal youth; In Latin, puer aeternus, the term used by Ovid in The Metamorphoses to describe the child-god Iacchus. Jung adopted the term to describe someone, most often a men, who remains too long in adolescence. Marie-Louise von Franz, the author of The Proble of the Puer Aeternus, describes such men as being charming, unconventional, ful of interesting ideas and ever in pursuit of their dreams. They get bored easily, and always have to have a new plan. They have difficulty with commitment, particularly to anything they see as mundane; they are horrified by the idea of a "normal"life and yet they are able, when enthusiastic about a task in hand, "to work twenty-four hours at a stretch or even longer, until they break down".......

Maria Coffey, Where the Moutains Casts its Shadow

Mljet 2007

Ili kako sam postao alkoholičar

Sama zgodba o Mljetu se je začela, pred devetimi leti, ko se je družina Sušnik v navezi z družino Jovanović podala na Nordcap. No, po nekaj sestankih smo se odpeljali proti Dubrovniku, oziroma Mljetu. O tem, kako smo se po prvem vtisu skoraj zjokali od žalosti, ko smo prišli na opustel otok, kjer smo mi predstavljali večino turistov, ne bi izgubljal besed. A prvi vtis je varal….

Dnevi preživeti tam, so nam prinesli polno spominov za dolge zimske noči, prva srečanja z alkoholom, zaljubljenosti na brzino, prijateljstva, ljubezni na daljavo, sončne vzhode na strehi, polnočna kopanja, pesmi v noči…..

Sredi tedna dobim SMS. Matjaž, Vjeke tu. Ako imaš vrijeme, ja sam na Bledu…

Po delu na bazenu, se usedem v avto in z Vjeke se dobiva in cel večer se sprehajava po Bledu in obujava spomine. Zjutraj me doma vprašajo, kje sem bil, in iz mene kar ustreli »Na Mljetu! Mislim Bledu…..« Lapsus, ki me je odpeljal na Mljet. No, v bistvu je bil to senic, dobro naložen s kanujem in kolesom na strehi. Moji odpravi se je priključil še velik del familije.

Na Mljetu se je ponovno zbrala stara družba. Ko se nam je po nekaj dneh priključil še Aljaž, je bila ekipa kompletna. Anamarija, Božo, Marina in tisti njen, mali Nikola, ki ni več mali, Tiko, ki je moral spat, ali pa se družit s svojimi prijatelji in midva z Aljažem. Čopor!!

Seveda, pa ne smem pozabiti na Vjeke, ki se nam je pridružila za dva dni, kar je še posebno meni veliko pomenilo.

Dnevi so se začenjali ob pol desetih na zajtrku, ki je bil tako rekoč tradicionalni in je temeljil na jajčnih omletah. Po zajtrku sem skočil na detoksifikacijsko turo, da sem iz telesa spravil alkohol prejšnje noči. Do poldneva na kolo, potem malo teka, po možnosti v hrib, potem pa malo plavanja v pretopli vodi. Po aktivnostih pod tuš in na rivo popit čoporativno kavo. Jasno se jo pije vsaj dve uri. Pa na večerjo, po kateri se je že toliko ohladilo, da je glava začela funkcionirati. Z Aljažem sva se lotila najinih socialnih problemov. Julija, Srce ko rusija, Pa šta pije kafana?!!, pa seveda tisti njen…Ob enajstih, ko je bil v planu grupiranje čopora sva bila že v zavidljivi prednosti. No, pravi mojstri so naju dohiteli. Vsako noč pa sva z Marino, kot zadnja zapustila Ježevoj in ob zori odšla spat. Tri urice spanja, pa na zajtrk.

Ne, ne želim napisati, kako sem se počutil, ko je ladja zapustila Sobro in sem ostal sam na palubi. Letos sem na Mljetu pustil veliko več, kot kdajkoli prej…

Štekaš debil!

Slike bodo sledile, vendar imam dva velika problema. Prvi je ta, da se popolnoma raznežim, čim zagledam poznan obraz, drugi pa ta, da je moj internet takooooo počasen.:)

Savudrija, letna šola v naravi, OŠ Šenčur

Tedenj preživel na obali. Noči so bile strašansko kratke, voda topla, mulci so preživeli brez poškodb...Učitelji skoraj, če se poškodba prsta pri odbojki (Katja je grdo stopila.-tokrat jaz nisem bil nič kriv) in bolečine v jetrih (posledica prekomerne degustacije). Oli mi je rekel, sva s cimrom res čudna. Kako da lohko tudi čez dan, med počitkom, spiva. Kot medveda.;)
V sredo, v popoldanskih urah, mi zazvoni telefon. "Ej Matjaž, Ke pa ste? Midva sva pri svetilniku..."
Ja, prišli so bojsi. No, v bistvu samo Nejc in Aleš, saj ju je mati Šorli napodila, ko sta po dobrega Mihaela prišla. No, zaparkiral sem ju pod svetilnik, saj ga res ne moreš zgrešit, sam pa bom prišel takoj ko bom utegnil. Ja, ob desetih ko sem prišel tja je Aleš že zaspal, Nejc pa komaj, komaj stal. Kaj nam je res treba toliko pit? Treba ni, je pa fajn...
Zadnji večer je prišla kontrola. Posadka petih, vključno z mojo teto. Pač najstnice na malo podlage;) Teta si je pri meni sposojala obleke in rjuhe, skratka, kot da je prvič na morju. Žur s piknikom v nočnih urah je kar stekel. Dobesedno. Saj bi lahko opisoval vojno z pedagoškim vodjem in glasnostjo glasbe, pritoževanjem sosedov, ki so bili sto metrov stran, bosih nogah, ki so skakale po stogovarovani zelenici, igranju hokeja na asfaltu (skoraj sem ostal brez nohtov na nogah), kopanju ob zori, končno smo pa se pospravili spat ob šestih, ko nam je zmanjkalo popolnoma vse pijače. Ob pol osmih pa Oli pravi, da se v šoli v naravi res preveč spi...
Slik na željo pedagoškega vodstva ne bom objavil;)

Vzhodna smer, Mala Rinka, IV, 350m

V soboto sva se z modrim Gvidotom podala v Logarsko dolino, od tam na Okrešelj in pod steno Male Rinke. Podrobnejši opis srečanje z makedamom in slikovno gradivo bo sledilo kmalu, ko se vrnem iz morja;). Sedaj pa Polona teži in moram zaključit...

Filmski pogledi

Nekaj filmskih odlomkov izpod tipkovnice mojega brata.
http://video.google.com/videoplay?docid=7252561829844041085
http://video.google.com/videoplay?docid=7788648805627458195

Medeja

produkcija 8. semestra AGRFT, Drama, 5.6. 2007
V torek popoldne, me je iz vegetacije zbudil telefonski klic."Greš v Dramo gledat Aljažovo diplomsko predstavo?" Klicala je Jana, in ne da bi kaj pomišljal, sem rezarviral tri karte. Še za Petra in Jovito. Mati si je karto tako organizirala v lastni režiji.
Aljaž je, v tokrat ne tako pomembni vlogi, spet blestel. Ker ima pobrito glavo (posledica snemanja slovenskega celovečerca-Jovanović igra skina;)) je bil dovolj eleganten zgolj za Peliasovo hči in vlogo merjasca:). No, ni tako grozno kot se sliši.
Medeja pa...
Zgodba o prvi usodni ženski evropske kulture. Grška famme fatal, ki iz ljubezni mori tiste, ki jih najbolj ljubi. Jazon, junak in pustolovec s slabim značajem, ki ga le kozarec Kirkinega vina loči od ostalih pustolovcev, merjascov. Ljudje so le igračke v rokah usode in muhastih bogov...
Kdo si upa biti ljubljen od Medeje?

Pomladna plavalna revija

V soboto, 26.5., dan po Dnevu mladosti, smo imeli plavalno revijo. To je prireditev ob koncu plavalnih tečajev, kjer si starši lahko pogledajo, kaj nismo naučili njihovih malih bodočih Majcnov. PŠ TEAM se je zbral v kar lepem številu in z povezovanjem neuničljive Žane pripravil šov, po katerem bodo vsaj očetje raje vozili otroke na bazen:)No, moji perspektivci so se kar dobro izkazali. Nihče se ni utopil. Slike sledijo...

Popoldne smo imeli piknik nekje v Selški dolini. Slike NE sledijo...

Meteora

Meteora, prvi maj, 2007

Roke so utrujene. Palcev na nogah ne čutim. Posledica novih plezalk, ki pa po Meteori niso več nove.V gležnju kljuva bolečina. Vsi v kombiju smo ujeti nekje med spanjem in tihem obujanju spominov na plezanje, žuriranje, dostope…Preplezal sem trinajst smeri, s sedmimi različnimi soplezalci, dobil vzdevek in sesul gleženj. Bilo je super!

Vzdevek sem si pridobil prvi dan. Ostal sem brez soplezalca, pa vprašam Prleta, če gre z mano. On je takoj za, samo smer naj izberem jaz. Kako težko pa? Prle je legenda, pleza že dolgo…? Grem do Miha »Ti, kok pa tale Prle kej pleza? A pleza a je bl makedamc?« Bolje, da ne opisujem huronskega smeha, ki ga je zagnal Miha. Mislim, da me od takrat ni poklical drugače kot Makedamc.

Plezam s Katjo. Podava se v Kumarieskopf plezat Hartetest (VI+, 100m).Že na dostopu, ki ga tokrat za spremembo nisva popestrila z plazenjem skozi bodljikavo makijo, sva opazila nekaj nezgrešljivo naših navez, ki so plezale Traumpfailer. To bova plezala jutri, današnja smer je dva stolpa naprej. Ples po » ffkih« in »ffkastih ffkih« v nekrušljivi in skoraj brez mahu pokriti skali.V sosedni steni poteka šov. »Makedamc a si najdu makedam?« Ne odgovorim, ker sem imel kar nekaj dela na prečnici, ki odpelje čez najtežji del smeri do najbolj udobnega stojišča celotne Grčije.Vsaj če mene vprašaš:) . Kmalu je čez strmi breg prišla Katjuša, ki ji to plezanje sploh ni povzročalo težav. Pa še smeje se… Na vrhu stolpa opazujeva boj naših, ki se spopadajo s kaminom. Tam bova naslednji dan uživala midva.

What we did last...vol.3

No z začetkom septembra se je pri družini Sušnik pojavila huda težava. Kot najbrž veste, v Šenčurju letos iščemo nafto, plin, diamante in podobno. Hkrati pa nam gradijo med drugim tudi kanalizacijsko omrežje. No po ulici cevi položijo oni, po vrtovih in dvoriščih pa jih polagamo sami. Tako je naneslo, da smo imeli mi za skopati dobrih 50m jarka. Prosili smo za predračun in prijazni delavci bi to skopali že za skromnih 400000sit.Mi pa ...
Nekega jutra se Matjaž pelje s svojim rdečim smrkcem (beri FIESTA) iz Cerkelj proti Šencurju, in na mokri in umazani cest ga rahlo zanese in obrne, zdrsne s ceste na njivo polno sladkorne pese (last Sajovca iz Velesovega), se preobrača, in na koncu konča sredi njive. Kako so me izkopali iz njive kdaj drugič, lahko pa povem, da je bil smrkec kar pošteno zdelan... No, s fotrom sem sklenil pogodbo, da skopljem jarek, on pa popravi avto. Tako sva z mojim bratom teden dni kopala jarek. 10m na dan. Globina 110, širina 60. Na pomoč nama je prišel Primož Šavli in tisti dan je jarek spoznal, da je obsojen na izkop. Sosed je poskrbel, da kopači niso bili žejni (CVIČEK!!) in jarek je kar sam skočil ven.
Naslednji tedenj- ŽGANJEKUHA. Najbolj naporna stvar celega leta. Zadnji dan... luknja. Vem, da je prišel Primož, vem da se je njegova punca nekaj pritoževala (žvali...), vem da sem se zbudil ob 11ih.... In ti je to.
No, po toliko časa se je bilo treba podati spet malo v nekoristni svet. Zadnja tečajniška tura je morala bit prava. Brata Sušnik, Gregor Jerše, Urša Rožman smo bili posadka za turo. Cilj Nova centralna v Veliki Babi. V petek zvečer smo se podali iz Jezerskega.Vsi brez opisa smeri, dostopa, zemljevida, skratka na slepo. Načrtovali smo, da bomo za čas dneva prispeli do vstopa v smer, kjer bomo bivakirali, pa nas je noč prehitela. Noč smo prespali pod nekim previsom, ki pa moram reči, da je bila kar prijetna. Kuhali smo juhe, jedli kot da nam je zadnji dan... Zjutraj smo po uri iskanja našli vstop v smer. Ker sem bil najbolj izkušenj, sem vodil navezo v prvi raztežaj. Po 20 višinskih metrih sem ravno vpel dober klin, ko se mi je skala na kateri sem stal (velika slaba dva kvadrata) zapeljala v globino. Jaz sem odskočil in zarjul v globino naj pazijo na skalo. K sreči je Uršo zgrešila za kak meter. Začel sem se spuščati, da bi preveri, če je vse uredu, ko sem opazil, da je skala presekala moj plezalni štrik. Malo sem poimproviziral in se spustil do tal. Roke so se mi kar malo tresle...
V torek sva turo ponovila iz Gregom, in izplezala v s soncem obsijan vrh. Danes je po hribih padel prvi sneg:)))

What we did last...vol.2

Boj za življenje in smrt. Na prelepo poletno jutro se je Matjaž odpravil na redni servis k svoji zobozdravnici. Pred kratkim mu je iz zoba izpadla plomba in to je pomenilo, da ga čaka trpljenje tisočih muk na mučilni pripravi pri zgoraj navedeni inkvizitorki. Pred nedavnim sem razvil celo teorijo o zobarjih, s poudarkom na zobarcah, s poudarkom na njihovem socialnem življenju. Le kdo se lahko poroči s tako sadističnem bitjem? Vedno reče da bo hitra, pa ni, vedno reče, da ne bo bolelo, pa boli… Najbrž jih lahko prenašajo samo mazohisti, ali pa se plodijo znotraj vrste, se pravi s zobarji. No ta moja zobozdravnica je ena bolj prijaznih primerkov te vrste. V svojih zgodnjih tridesetih se še vedno išče in svojih kompleksov ne zdravi na pacientih. No, ko je zagledala moje zobovje, se je zaradi težke dostopnosti čekana odločila, da mi bo dala injekcijo proti bolečinam, da ji ne bom skakal postolu. No, ko prva ni prijela mi je čez deset minut dala drugo. Slednja je prijela v nekaj minutah. In prijela je dobro. Začelo se je z glasom. Kar naenkrat nisem mogel več govoriti. Iz mojega grla so prihajali samo čudni zvoki. Kmalu sem izgubil tudi zmožnost požiranja in slina mi je začela teči v sapnik, kar je povzročalo davljenje. V tem trenutku je panika zagrabila zobozdravnico in poklicala je rešilca. Čez nekaj minut so me že odnesli z nogami naprej iz zobne ambulante, mimo polne čakalnice zgroženih in preplašenih pacientov, ki so jim pojasnili, da so mi samo »plombico popravlal«. Sledila je hitra vožnja v Ljubljanski Klinični center, ki je minila v hipu, saj smo vozili z modrimi lučmi ter prižgano sireno. V rešilcu sem bil deležen popolne ponudbe, kot je steklenica infuzije, EKG, stalno merjenje pritiska in podobno. Ekipa je bila ves čas v pripravnosti, da mi prereže sapnik, in vstavi plastično cevko vanj. No, v Ljubljani je injekcija začela popuščati in čez eno uro sem že lahko govoril. Kmalu so me tudi odpustili s nasvetom, da naj zamenjam zobozdravnico. Si predstavljaš mojega očeta, ko sem ga klical, če me lahko pride iskat v Ljubljano? No, ko sem sedel v Hrvatskem parku so me jehovke hotele prepričat, da je počasi že čas, da zapustim trnovo pot greha in začnem brati Stražni stolp, pa me nekako niso uspele prepričati. Moral sem domov, ker sem čez eno uro že začel delati na bazenu…
Kako se je zgodba končala? Včeraj zjutraj mi je moja prijazna zobozdravnica popravila ta nesrečni zob. Tokrat me ni poskušala umoriti. Nekateri so rekli, da je bilo pogumno dejanje iti pod njene svedre, ampak statistično gledano sem v njenih rokah najbolj varen. Saj dvakrat ne bo zgrešila…Upam. Bom kr pr plezanju ustov.;)

What we did last...

What we did last... Pejšen vikend se je Matjaž s svojimi soborci odpravil na ledeniški tečaj, na Južno Tirolsko. Ko smo se v Kranju nabasali v avtomobile smo upali na lepo vreme vsaj tam, ker je bila tu zelo neugodna napoved. No, ko smo se pripeljali v Sulden (prijetna vasica v osrčju alp), je bilo vreme lepo. To pomeni, da je bil prav prijetno hladen, deževen večer, kar je pomenilo, da so razmere skoraj idealne in mi smo se zadovoljno podali proti Hintegratthutte (vem, da ni prov, sam je bliz), kjer nas je pričakala koča v tišini in v temi. Po nekaj minutnem zbijanju, so nam odprla tri dekleta. Kot v pravljici... Po nekaj trenutkih lomljenja nemščine pa stavek "Može po naše...". No ja, vseeno so nas po hitrem postopku spravili spat na skupna ležišča. Le nismo na balkanu... Zjutrej nas je čakal ledeniški tečaj. Najprej smo poiskali primerno"špaltno", alias ledeniško razpoko, na ledeniku kak kilometer od koče. Kar dolgo smo iskali, preden smo jo našli primernih dimenzij. Tako zasneženo, široko, pa poden se ne sme videti. Ko smo našli primerno kandidatko, smo se navezali v naveze in eden se je vrgel v razpoko, drug pa ga je lovil tako, da se je vrgel na cepin. Ko smo se nametali in nadvigovali, pa je menil prelep oblačen dan, z nekaj kapljami dežja.
Budilka je bila nastavljena za ob pol štirih. Zunaj je padal dež. Ob petih prav tako. Zdelo se je, da bomo vzpon na 3960m visok vrh Ortlerja prestavili na kako drugo leto. Pa nas gazda koče zbudi ob pol osmih. Zunaj šajba. Vreme kičasto. Mi smo hitro pojedli, potem pa za vodniškimi navezami, ki jih je gazda zbudila uro prej. Hrvate smo prehiteli že preden se začne pravo plezanje. To novico smo takoj pa slu (en poba je scagov) poslal naši prijateljici Srbkinji na kočo (mate vi piranski zaliv..!!!) Ja, pol se je pa začel. Dolgo in izpostavljeno plezanje, ki je na čase doseglo štirico. Malenkost za plezališče, a na treh jurjih pa z cepinoma v roki ni ravno mačji kašl. Pa še italjani so se pred nami vlekli k vileda. No, vrh nam ni ušel. Razgleda ni blo nič, ker je ravn snežit začenjal, tko da smo se sam dol zapodl. In sestop je bil zgodba zase. Vroče, ledenik je bil ves počen, vode nič pa še deleč je blo. No, do večera smo se spravl do doline in v avtomobile in po zapuščeni italiji domov ( finale nogometa). No ni blo tok simpl, ker se je en genij spomnu, da bomo najhitrej čez nemčijo, tko da smo šli skor do Minhna, pa Solnega gradca. V soboto pa sva šla s kolegom tečajnikom sama plezat severno triglavsko steno. Bolj natančno slovensko smer. Slepec vodi slepca. No, bila sva pošteno razočarana. To ni plezanje, sam šoder. Vrvi se nisva niti dotaknila, kaj šele klinov. No, sva se pa na Kredarici smejala četicam planincev, ki se tam združijo v procesje. Sm pa danes zdravil musklfibr v Bohinju, k sm fotra gnal po jezeru z družinsko pridobitvijo številka ena, kanu, ljubkovalno zvan ZELENI ZMAJ. Je namreč zelene barve. Danes pa veselo na bazen, kjer me cakajo froci….