Zadnji dan poletja

Kot se spodobi, smo se za zadnji poletni dan podali na morje. Dress code je  bila mornarsko modra.
Kot izgovor smo imeli festival slaščic v Kopru. Torej, sladki izgovor....

 Kakšno je morje sta preverili punci. Baje je slano in hladno. Tako, kot lani...:)

 No, da ne pozabim predstaviti... Nama z Evo sta se tokrat pridružila Manca in Blaž. Oziroma sva se midva pridružila njima...Oziroma sploh ni važno...

 Oh, ti parčki... :)

Glede na to, da se je Eva igrala z mojim fotoaparatom, sem še precej sproščen. :)

Mancin znameniti "kremenčkov"skok. Seveda pa slik s festivala slaščic ni. Če sem imel pa polne roke in usta...

Nadiža

Vsaka poštena trilogija mora imeti vsaj štiri dele. No, tu gre za četrti del trilogije Alpski tabor 2013.

Seveda pa imamo tudi link do malo bolj kvalitetne verzije:


http://www.youtube.com/watch?v=U5IBjod3qNU

Kalška gora

Ponovno sem imel razpisan pohod in ponovno se je izkazalo vreme. Sedaj vem, da bi se lahko ukvarjal s šloganjem. Čim razpišem turo, se vreme zagotovo pokvari...
Tokrat pač ni bilo dovolj stabilno, da bi lahko osem ur hodili po grebenu. Zato smo se podali po lovskih stezah in brezpotjih od Žagane peči na Kalško goro.

Dokler smo hodili po gozdu smo se občasno celo spogledovali s soncem. Ko pa smo zapustili gozd nad lovsko kočo, pa res ne znam več povedati, kako je zgledalo vreme, ker so nas vse zamotile male temno modre dobrote. Meglo smo opazili šele na grebenu. Z modrimi prsti, ustnicami in jeziki nam megla res ni mogla pokvariti ture...

Vrh in poziranje, da se ne vidijo modre ustnice...

Sestop po zelo zahtevni zavarovani poti na Kokrško sedlo, do Zoisove koče.

Vzdušje na koči je bilo precej jesensko. Dan kasneje se je pošteno pooblačilo in padel je sneg. Kaj naj rečem? Winter is coming!

Sv.Kvirik

Ko sva se vračala iz Rovinja, sva sklenila, da eno noč preživiva na primorskem. Izbrala sva si lokacijo, ki jo že poznava. Tokrat sva tja prispela zvečer in ideja je bila, da se jaz igram s fotoaparatom.

Parkirala sva se za pokopališki zid osamljene primorske cerkvice.

Cerkev sv. Kvirika iz 11. stoletja, stoji na bistveno starejših temeljih. Stolp naj bi bil iz 9. stoletja. Nenavadno je, da je posvečena sv. Kviriku, ki ni najbolj popularen svetnik. Mislim, da gre celo za edino cerkev v Sloveniji.

Jaz sem kuhal mojstrovino od makaronov, Eva pa se je lotila risanja.

Nastajala je slika...

Dan se je poslavljal...

Prišla je noč...

Jesenski večer, po dolgem poletju. Ravno prav topel za dolge osvetlitve...

Kratka noč za pokopališkim zidom, zjutraj sva že bila nazaj na delovnem mestu.

Rovinj

V septembru nastopi čas, ko je treba iti pogledat, če je morje še tam, kjer je bilo lani. Z Evo sva se zakampirala v Rovinju. Zakaj Rovinj? Ravno prav oddaljen, fotogeničen, zanimiv in dovolj kampov.
Kampiranje se je izkazalo kot bolj zahtevna stvar. Vsi kampi so bili še polni, predvsem pa so bili namenjeni kamperjem in prikolicam, ne pa malim šotorčkom velikosti dva kvadrata. No, v tretje gre rado, tako da sva v temi našla prostor med samimi kolesnimi veleposestniki. Zanimivo je, kako so kampi polni in kako se še polnijo.

Tudi prijatelji so bili zraven...Tratko jo pustil tu svojo tablo...

Sove, sovice in skovirji...

Matjaž postavljen pred strelski vod... Torej, odkrili smo osnovni problem. Postanem živčen in nervozen, čim se nekdo igra z moji fotoaparatom. Ta slika je višek relaksacije z moje strani... Brez črne vreče na glavi zrem v objektiv in čakam, da se kaplar zadere "Streljaj!!!".

Maja, mislim, da je bil "Tomaž" tu... Nič ne skrbi, ga bomo že naučili slovenščine...

Obala možicev... in ena dama...

Tega bi pa skoraj odpeljala s sabo.