Prisojnik

Hanzova pot na Prisojnik je najveličastnejša in najdaljša plezalna pot v slovenskih gorah.Vzpon med temačnimi nebotičnimi stenami in globokimi zasneženimi grapami. Za izurjenega in vzdržljivega gornika je eden od najžlahtnejših podvigov. Vsaj tako piše v vodniku 55 zavarovanih plezalnih poti...

Zbrali smo ekipo in se v zgodnjih jutranjih urah podali proti Vršiču. Parkirali smo na parkirišču pri Koči na gozdu in od tam smo se podali do stene Prisojnika.

Prečili smo nekaj slapov, ki pozimi poskrbijo, da imamo ledni plezalci dovolj dela.

No, pot je speljana v zelo zanimivem ambijentu.

Velikost stene in razdalje ti dajo pravi občutek velikosti hriba.

Počitek na travi pod vrhom Hudičevega stebra. Ja, tokrat imam dokumentirano, da na turah tudi počivamo in jemo.

Pot je občasno odlično varovana, tam, kjer pa ni jeklenica nujno potreba je pa  ni. Tam je potrebno tudi malo paziti, da ostaneš na pravi poti, saj veliko ljudi luta okrog in spušča kamenje na ničhudegasluteče hribolaznike.

Prehod v zgornji štuk hriba...

Po dolgi hoji pridejo na vrsto čudne ideja...

"Well, Hello Ladies..."

Meditacija... Mislim, da se je navezovalo nekaj na sex...

Gnezdimo...

Čakamo, da se zastoj sprosti...

Vrh... mislim, da je bila na vrhu visoka koncentracija ekonomistov... :)

Ekipa...

Sestop na južno, oziroma sončno stran gore.

Iz te strani je gora najbolj obiskana.

Tudi na sestopu je nekaj zavarovanih delov.

Težave se zaključijo na delu, kjer se pot združi s potjo, ki pride skozi okno. Tu bi lahko tudi sestopili, vendar smo zavoljo množice pristopnikov po tej poti, raje zavili na greben.

Sončni sestop na Vršič...

Mojstrovke v kopnem...

Prav srčkan pogled...

Vršič je pogosto edini stik določenih ljudi z visokogorjem pri nas. Zato so bili zeleni pašniki vrha polni pohodnikov.

Še spopad za štemple, pa moj štop do Koče na gozdu, pa smo lahko zaključili turo. Vsekakor dobra tura.