Kaluder

Kaluder je osamljen vrh v grebenu med Lepeno ter planino Za Črnim vrhom. Vzhodna pobočja so precej položna, med tem, ko so zahodna strma in prepadna.  Turo sva našla v knjigi Manj znane poti slovenskih gora. Ta knjiga je bila izdana pred desetimi leti in za to zahtevno brezpotje trdi, da je prehode komaj še lahko najti. No, sedaj je še toliko težje. Vsaj v vršnem delu je prehode med ruševjem bolj slutiti, kot pa jasno videti.

 

Vroč poletni dan, vseeno pa nekako nisva pretiravala z zgodnimi urami. Zato je bilo prijetno toplo, ko sva prišla iz gostega gozda od Vrsnika do Planine za Skalo. Od tam sva se ponovno potopila v gozd in prečila do Planine za Črnim vrhom. Korito z vodo, za katero vodniček trdi da je pitna, je bil prelep prikaz razvoja trakulj, od majhnih, kot las tankih črvičkov, ki so živo migali v hladni vodi, pa do dolgih in debelih kač, ki so leno migale in se niso kaj preveč dale motiti..

Sam pristop na vrh sva si popestrila s spopadom z zelenim sovražnikom, ruševjem. Po nekaj letih sem se ponovno boril z vonjem po smoli, pelodom na preznojeni koži, vsaj nekaj stopinj višjo temperaturo med vejami in stalnim zdrsavanjem po vejah. Neprecenljivo.

Sestopila sva na zahodno stran, v grapo ter po njej vijugala med ruševjem. Na sestopu proti planini sva kar nekajkrat zgrešila pot in sva jo morala ponovno iskat. Se je pač poznalo, da sva bila malo zmatrana. Ko sva se spustila do Soče se je Eva v njej celo kopala, za mene je bila rahlo premrzla. Vseeno se je poznalo na vodostaju, tako sem bil žejen. :)