Cusco

Cusco je popek sveta! Kraj, kjer je prvi inkovski cesar, prvi Inka, zasadil zlato palico in ustanovil Pumino mesto in prestolnico enega od največjih imperijev vseh časov. Na nadmorski višini 3300 m že tisočletja kljubuje potresom in osvajalcem. No, morda so bili Španci za njih prehud zalogaj.

No, Inki so bili sami po sebi kar precej prebrisani vladarji. Svojega imperija niso zgradili samo z vojnami, temveč predvsem po mirni poti s pogajanji, porokami, dogovori, trgovinskimi sporazumi in podobno. Načeloma so sosedom najprej ponudili pomoč. Prinesli so jim boljše pridelke in znanja ter tako dosegli, da so pridelali več hrane. Seveda so v zameno hoteli delež tudi oni. Zgradili so infrastrukturo, kot so namakalni sistemi, ceste, skladišča in utrdbe. Poenotili so religijo in uvedli enotni jezik, ki ga še danes govori večino indijancev, Quechua. Če pa stvar ni šla po mirni poti, so zarožljali z orožjem. Imeli so najboljšo vojsko cele celine. Kljub temu, da je njihov imperij trajal zgolj nekaj generacij, je imel vpliv, ki ga je čutiti še danes.

Španci po drugi strani tudi niso bili ravno za staro železo. Po končani rekonkvisti, ko so končno izgnali Arabce iz Španije in hkrati uspeli izvesti genocid tudi nad judi ter drugače mislečimi prebivalci polotoka, jim je na zalogi ostalo kar nekaj vrhunskega kadra, ki je potreboval za svoje normalno funkcioniranje vojno in poboje. Tako so postali glavni izvozniki pustolovcev posttravmatskega sindroma, ki so se dalje lahko izživljali na novi celini. Jasno poskrbeli so tudi za prevoz dušebrižnikov, ki so njihovim dejanjem dajali globlji smisel.

Ker so Španci prišli ravno v času manjše državljanske vojne, niti niso imeli težkega dela. Podprli so šibkejšo stran, premagali močnejšo, ter umorili svoje zaveznike. No, pravo maščevanje Inkov je sledilo potem. Inkovska visoka družba in kraljeva družina se je kaj hitro poročila z osvajalci in še naprej vladala deželi. Imperija ni bilo več, obdržali pa so velik del oblasti in zemlje. Ko je Španija začela zgubljati svojo mornarico in nadvlado kolonij, so se Peruanci kaj hitro osamosvojili od njih.

No, posebej radi so Španci uničevali Inkovske palače. Vsak Inka, ko je postal vladar je moral zgraditi svojo palačo. Palače svojega predhodnika ni mogel uporabljati, saj je bila naseljena z mumijo vladarja, ki jo je zgradil. Tako so Inke svoje palače uporabljali tudi po smrti. Mumije so hranili in jih enkrat na leto dali na nosila ter jih nosili po mestu. No, vse to obredje poteka še danes, le da sedaj nosijo kipe svetnikov. Mumije so namreč po prihodu Špancev naglo in neznano kam izginile... Njihove palače pa so zamenjale cerkve v Španskem stilu. No,  temelje so obdržali Inkovske, saj sami niso bili sposobni take obdelave kamnov.

Na sredi vsakega mesta so Španci zgradili Plaza de Armas. Trg vojaških parad. Tam so vsako nedeljo pripravili parado svojih vojakov, da so lokalnemu prebivalstvu dali vedeti, kako so močni. Tudi ta navada je ostala do danes, le da danes pride v nedeljo deset vojakov pred glavno cerkev. Vojska in na splošno uniforme niso najbolj priljubljene med sodobnimi Peruanci.

Katedrala v Cuscu. Znana je predvsem po sliki zadnje večerje, kjer se Jezus masti s pečenim morskim prašičkom.

Inkovski zidovi, ki so zdržali tisočletja potresov na eni od najbolj aktivnih prelomnic. Preživeli so tudi Španske osvajalce.

Za obdelavo kamenja so uporabljali samo les in kamenje. Kovin razen zlata in srebra niso znali uporabljati.

Najbolj svet kraj v Cuscu, kjer je nekoč stala paleča Qoricancha, prvotni center sveta. Od palače so ostali temelji, na katerih stoji Dominikanski samostan. No, ostali so še vodovod in kanalizacija...

Lep primerek spopada civilizacij. Zid na levi so zgradili Španci, na desni pa Inki.

Po Von Danikenovi teoriji so jim pri gradnji pomagali vesoljci.

Pogled na Pumino mesto. Mesto je bilo stisnjeno med reko in goro. Na vrhu gore je stala trdnjava Sacsayhuaman.

Trdnajva nad mestom, ki je zradi svoje višine in oddaljenosti od mesta neverjetno dobro ohranjena.

No, pomaga tudi to, da je zgrajena iz tako velikih skal, da jih nekako niso uspeli uporabiti za kakšno palačo ali cerkev.

Pumine zobe se imenujejo spodnji deli obzidja, ob katerega so udarile vojske osvajalcev. Tifusa, črnih koz, noric in ošpic, ki so jih prinesli evropejci zidovi niso ustavili.

Velikost utrdbe preseneča.

Za obisk je sicer treba plačati za Perujske razmere neverjetnih 50 eur. Kar pa ne ustavi pravih balkancev. Nobena luknja v ograji ni premajhna za veliki raziskovalni duh.

Pogled na mesto.

Še en primer Inkovske palače, ki je danes cerkev. Ohranili so temelje ter podporno zidovje.

Zvečer se je dogajalo na Plaza de Armas. Ravno sva ujela vajo folklorne skupine. Moram vam priznati, da niso ravno prekipevali od življenja.

No, tudi Španci so znali narediti lepe stvari. Cerkvena vrata so mojstrsko narejena iz lesa in kovine. Vse tisto, kar indijanci niso znali.

V krajih, ki so tako blizu ekvatorja se zvečeri zelo hitro. Takoj ko se skrije sonce, se tudi ohladi. Čakal naju je še vzpon do najinega hostla, ki je bil v višjem delu mesta. Vsak vzpon na tej višini pa je za neaklimatiziranega, kar zahteven. Po dveh dneh na tej višini sva ocenila, da je čas, da zapustiva civilizacijo in da greva odkrivat deželo stran od turističnih poti. Čas je bil za najin pohod  v Kordiljero Vilcanota.