Huaraz

Huaraz je glavni center alpinizma in eno od najbolj važnih izhodišč Andov. Ko sva prispela v mesto po dolgih urah vožnje z avtobusom, sva odkrila, da sva za letos prepozna. Začela se je deževna doba. Vsaki dan popoldne se je ulil dež, ki je višje prehajal v sneg. Tako sva vsako jutro opazovala, kako se spušča snežna meja.

Huaraz je sodobno mesto. V sedemdesetih letih ga je močan potres popolnoma uničil, tako da so na ruševinah zgradili novo mesto, ki pa je povsem ameriško. Ulice so široke, soseske se sekajo pod pravim kotom, celotno mesto je novo in betonsko. Brez kakega šarma. Vseeno pa ime pridih avanturizma, saj se tu zbirajo umazanci celega sveta pred in po svojih podvigih v Andih.

Mama je v mesto prignala alpako, ki je na svojem hrbtu prinesla začimbe. Sedaj jih prodaja na glavnem trgu.

Tržnica domače obrti. Jasno, namenjena turistom.

Reka skozi mesto. Baje ob visokih vodah nudi super kajakaške užitke. Žal pa je sedaj zbirnik vseh kanalizacijskih cevi, tako, da me v vodo ne bi spravili.

Taksi, oziroma bat mobil. Super transportno sredstvo.

Lončevina lokalnega porekla.

Lokalni frajer... Meglenke so nastale v Ljubljani.

Po priporočilu sva se namestila pri Emiliu. Gre za standardno lokacijo slovenskih alpinistov. No, v teh dneh je prostor sameval. Vem, da se je ob teh slikah komu orosilo oko. In da, sedaj ima kako nadstropje več, kot ga je imel pred leti. No, zaključil pa še ni. V bistvu, v celotnem mestu ni ene same zaključene stavbe. Bojda je to posledica tega, da se davek plačuje ob koncu gradnje. Tako da se res ne splača hiteti.

V Huarazu sva ostala nekaj dni. Ne čisto po najini želji. Pitje premalo prekuhane vode in umazane roke so pustili svoj davek. Obležal sem za nekaj dni zaradi želodčnih težav. Bojda sem ujel kolero, ki je v teh krajih precej pogosta. No po nekaj dneh in škatlah zdravil sem obračunal z njo, tako da sva se lahko podala naprej. Sicer pa nama je nekaj dni počitka in pohajanja po mestu, kar dobro delo.