Zapustila sva Raqci in po inkovski poti zavila proti goram. Opremljena sva bila s trideset let starim opisom nekega angleškega avanturista, zemljevidi tega področja pač ne obstajajo. Baje sicer obstaja karta, ki pa je kopija nemške vojaške karte iz leta 1939. No, imela sva imena vasi, prelazov ter nekaj nadmorskih višin. No, na uri sem imel višinomer, tako da je šlo za kar dobre podatke.
Za prvi dan sva imela v načrtu, da se dvigneva čez en prelaz, ter da spiva nekje na 4000 m. Sama podlaga je bila vulkanskega izvora ter je presenečala z barvami. Poti so bile uhojene bolj simbolično. Načeloma jih uporabljajo lokalni pastirji, ki se selijo s svojimi čredami.
Sedlo, kjer sva presegla višino 4200 m. Odkrila sva, da je nahrbtnik pošteno težak, aklimatizacija pa bi lahko bila boljša. Vseeno sva sklenila, da se spustiva za kakih 200 m, tako da bi bolje spala.
Tako blizu ekvatorja se stemni zelo hitro. Za svoje prenočišče sva izbrala ruševine pastirske utrdbe tik pod vrhom prelaza. Ležišče je bilo mehko, temperature pa precej znosne. Bila sva tudi glavna atrakcija vseh živali v okolici. Po zvoku lahko povem, da so naju ponoči obiskala bitja s kopiti, parklji in tacami ... Pred pumami me je varovala Eva.
Jutro in razgled. Najin cilj je bil nekje za tistimi griči. Vsi ti griči so višji od 4000 m.
Prva vas in predvolilni boj. V vaseh so kot način oglaševanja zelo popularni grafiti čez celotno hišo. Uporabljajo se simboli strank, ki okvirno povedo, za kaj se stranka zavzema. Če ima na primer stranka za simbol vejo Koke, se stranka zavzema za legalizacijo Koke. Če ima simbol Indijanca, potem se zavzemajo za Indijance. Če je malo bolj bele polti, se zavzemajo za mestice.
No, v mestih se uporabljajo predvsem plakati. Posebej so zanimivi tisti, ki imajo na plakatu vodjo stranke, ki po navadi zgleda precej sumljivo. Z lahko bi jih zamenjal 10 najbolj iskanih kriminalcev. No, nihče mi ni povedal koliko politikov je naredilo kariero tudi na tem seznamu.
No, po nekaj vaseh sva odkrila, da imena vasi, ki jih imava v opisu, ne držijo. V opisu so bila napisana Španska imena vasi, Indijanci pa govorijo quechua. Tako ljudje, ki že celo življenje živijo v vasi, ne vedo, kakšno je Špansko ime vasi. No, sva pa odkrila, da so imena rek enaka. Tako sva spraševala po rekah, in tako sva vedela, ali sva v pravi dolini.
Domačini so naju radovedno ogledovali.
Cesta, ki še ni dočakala svoje prve deževne dobe. Vse poti, po katerih sva hodila, so bile nove. Nastale so kot posledica političnih sprememb. Pred leti je bil v teh hribih center komunistišnega odpora. Takrat ti kraji niso bili odprti za turiste. Takrat se je dogajalo, da so te ustavili na poti, ter ti zaračunali vstopnino v park, ki to ni bil. No, nekaj turistov niso nikoli našli. Pred leti pa so najprej legalizirali komunistično partijo in jim dovolili nastopiti na volitvah. Na volitvah so zbrali toliko glasov, da so sedaj v parlamentu. Tako ni več rožljanja z orožjem v teh krajih, postali so varni za turiste, ljudem pa so zgradili ceste in napeljali elektriko do vsakega hlevčka ... Koliko teh cest bo ostalo po prvi deževni dobi, je pač vprašanje.
Na poljih se pasejo črede napol udomačenih lam in alpak.
No, blizu hiš se pase tudi kakšen osel.
Sonaravno kmetijstvo. Te živali imajo to lepo navado, da za WC uporabljajo eno in isto zaplato trave. Ljudje samo poberejo iztrebke ter jih odnesejo na prekopano njivo. Dež poskrbi, da se hranila sperejo v zemljo. Tako so njive tudi pognojene.
Lep primerek dobro zaraščene alpake. Ti kuštrovci so prav prijazni in se ljudi res ne bojijo.
Zadnja vas nekje na 4500 m. Imeli so tudi šolo. Ko sva sopihala mimo, sva bila glavna atrakcija, tako da so vsi mulci prišli iz šole, da so si naju ogledali. Turistov res niso vajeni.
"Moja pot v šolo. Danes smo na poti srečali dva gringota. Po uri zasledovanja sta si privoščila počitek in si skuhala kokin čaj. Potem sta se odpravila dalje. Eden od njih je celo pot strašil s fotoaparatom ..."
Cesta poteka po geološki prelomnici. Na eni strani je zemlja čisto rdeča, na drugi pa so vsi hribi popolnoma zeleni.
Ko sva se začela približevat višini okrog 4800 m, sva se odločila, da je to meja, kjer bova spala. Aklimatizacija pač terja svoje. Lokalni otroci, ki so podaljšali svojo pot domov, so nama pokazali, kje je najbolj mehka trava in kje izvira najbolj čista voda. Tako sva si lahko pripravila udobno prenočišče. Zjutraj naju je čakal še pošten vzpon.
Ni komentarjev:
Objavite komentar