Mavrične gore

Jutro na višini 4900 m je bilo kar hladno. Šotorsko platno je bilo pošteno zmrznjeno, prav tako potok, ki je večer prej tekel nekaj metrov nižje od najinega šotorišča.

Jutro se začne s kuhanjem čaja. Glede na višino preferiram kokin čaj. Evo sem poslal po vodo do večjega studenca, sam pa sem sestavil najino kuhinjo.

S prvimi žarki se je temperatura dvignila. S prvimi požirki pa sva se predramila tudi midva.

Čakalo naju je še dober vzpon do kraja, ki ga turistični opisi imenujejo Mavrične gore.

Ta velik kup je v resnici mah. Precej velik, debel in mehak.

Na poti sva naletela na indijansko karavano. Na čelu so bili osli, ki so najbolj pridni, sledile so lame, vmes celo kaka alpaka.

Ko sva se dvignila čez zadnje sedlo, na višini 4900 m,  sva stopila v drug svet.

Vse okoli naju so bile gore v mavričnih barvah.

Koliko časa lahko držiš roke v zrak? Ne preveč dolgo...

Prelaz je bil dobro markiran.

No, takšna sva bila pa na grebenu, kamor sva se povzpela. Tu sva se dvignila preko 5200 m. Sonce je postalo močno, nahrbtnik pa spet težji. Razgledi pa nori.

Čas je bil za širokokotni objektiv.

Vse okoli naju so se pasle črede divjih alpak.

Pogled dalje v dolino. V temu delu ni ne ljudi in ne vasi. Steze so izginile, zamenjale so jih uhojene stečine, ki jih uporabljajo črede, ko se selijo po pašnikih.

V daljavi kraljuje Ausangate, ki je tudi najvišji vrh kordiljere. Visok je nekaj nad 6300m.

Naju pa je opis peljal dalje v drugo dolino, do druge reke, ob kateri bi se vrnila v civilizacijo.

Izbrala sva sestop čez to dolino.

Botanični momenti ...:)

V dolini se je pasla ogromna čreda divjih lam in alpak.

Zanimiv občutek je, ko stopiš v dolino, vse glave se dvignejo in te opazujejo ves čas, dokler se ne spustiš nižje od njih.

Ob tem slapku sva si privoščila kosilo. In kratek počitek, da sva se izognila najmočnejšemu soncu.

Ko sva se spustila nižje so se začele pojavljati prve samotne kmetije.

Na poti naju je prestregla mama, ki pa je kmalu spoznala, da ne govoriva quechua, ter da tudi ne želiva kupovati domačih izdelkov. Namreč vsaka hiša izdeluje svoje izdelke iz alpakine volne.

Ko sva prišla do reke in do prve poštene vasi, sva spet odkrila, da naju je prehitela cesta. Spet popolnoma nova, in tokrat še brez elektrike. V vasi sva videla tudi kamion, kar pomeni možnost prevoza. Sicer ni bilo videti, da se bo kam premaknil, tako da sva vzela pot pod noge ter sledila reki.

Reka je kmalu zavila v strm kanjon. Cesta pa je nadaljevala vzpon po robu.

Tako se pa čaka prevoz. Midva sva bila pametna in sva raje nadaljevala peš. Še dobrih šest ur.

Kmalu sva imela ceste preko glave. Zato sva se odločila, da ustaviva kamion, če se bo peljal mimo. Po nekaj urah se je mimo res pripeljal slabih štirideset let star kamion, na katerem je bil 20 ovac, 50 Indijancev in potem še dva gringota. Eva si je izborila mesto v kesonu, kjer je dobri dve uri stala na eni nogi, saj za več ni bilo prostora. Jaz sem užival na robu kesona, noge so visele v kamion, sem pa uspel občudovati hitro vožnjo po cesti, ki je bila marsikje vklesana v pobočje. Bankine niso bile urejene, tako da sem na vsakem ovinku lahko občudoval dno doline. Kadilo pa se je tako, da ko sva dosegla prvo mestece, ki je imelo normalno cesto ter povezave, naju je bilo težko ločiti od ostalih potnikov. Najina polt je bila precej sivo -rjava.

p. s. Do Mavričnih gora  sedaj vodi cesta. Tako so turistom omogočili udoben dostop do tega naravnega fenomena. Vsi terenci so opremljeni s kisikovimi jeklenkami, saj imajo kar nemalo težav z višinsko boleznijo. V vsakem primeru morajo turiste v enem dnevu dvigniti za 2000 m na 5200 m, kar pa je za telo hud šok. Zato se nekako ne bojim, da bi te gore preplavile trume turistov. Vsekakor pa to ne bi bile iste gore, ki si jih prislužiš z nekaj dnevnim pohodom.