Popotovanje po Peruju bi človek težko zložil v eno samo poglavje. Ena od največjih južno ameriških držav, ki sega od obale Pacifika, preko puščav in visokih gora Andov v srce Amazonije. To jesen sva se podala čez lužo in si ogledala nov delček sveta. Pred vami je prva epizoda.
Tragika poceni letalskih kart je v presedanju. Svojo pot sva začela v Benetkah, kamor so naju odpeljali mladi biologi, ki so izkoristili pot za obisk lagune. Med tem, ko sva midva odletela proti Amsterdamu so se oni že strokovno namakali v toplem morju.
Ker sva pristala pozno popolne, ter imela s sabo popolno opremo za kampiranje, sva se namestila v kampu, tik ob letališču. Prispela sva, ko je bil kamp že zaprt, odšla pa v prvi svetlobi dneva. Tako sva se "prešvercala"s prenočiščem. Videli so naju edino črede zajcev, ki jih tam kar mrgoli. Nekako jih nisva preveč motila. Iz Amsterdama sva letela v London, iz Londona pa v Mehiko, bolj natančno v Cancun. Prvi stik z Ameriko in neznosna vlaga tropov. Let v Limo, ter prvi šok, ko zapustiš znani svet letaliških terminalov in padeš v jutro velemesta in kaotične prestolnice Peruja. Mesto velikosti Londona, z več kot 8.5 milijoni prebivalcev je bil prehud zalogaj za dva, ki začenjata svojo pot. Na letališču sva vzela taksi do četrti La Victoria, od koder odhaja večina javnih prevozov po državi. Vozni red in odhod prvega avtobusa nama je povedal, da greva proti jugu. Cilj je bilo mesto Ica, slabih 5 ur vožnje po Panamerikani. Od tam še kratka vožnja s taksijem in prispela sva v vas Huacachina, oazo, obdano z visokimi peščenimi sipinami.
Oaza leži na robu puščave in je z vseh strani obdana s sipinami. Tu se zaključi cesta, ter od tam dalje potrebuješ za pot posebno prilagojena vozila. V tem primeru gre za "sfrizirane" terence s katerimi prevažajo turiste po sipinah.
Večina turistov je bilo domačih, se pravi Peruancev. No, tudi lokalni mladež je navdušen nad bordanjem po pesku. Ko se spusti mrak so vse sipine polne mularije, ki se bolj ali manj uspešno spuščajo po njih.
Večerni sprehod, da se lažje prilagodiva časovni razliki, jasno bosa, da bolje občutiva svet pod nogami.
Zjutraj sva se podala na samostojno odkrivanje puščave. Pridružil se nama je en od potepuških psov, ki tavajo po naselju. Načeloma so pesjanarji presenetljivo prijazni. Nič ni hotel od naju, midva nisva hotela nič od njega in skupaj smo se nekaj ur vzpenjali ter spuščali po sipkem pesku.
Naselje na robu puščave.
Smodlak je hodil z nama, občasno pa je v ozadju zaslišal zvok terenca, takrat se je zagnal v tek in z glasnim laježem želel pregnati vsiljivca. Ko se je naveličal, ali pa mu je vozilo ušlo, pa se je spet mirno vrnil do naju.
Kamor je segal pogled, povsod samo pesek. Temperatura je bila zelo visoka, vlaga pa tako nizka, da se nisva nič znojila. Vseeno je po nekaj urah postalo tako vroče, da sva se morala vrniti v oazo, v senco palm, na mrzlo pijačo.
Iz Ice naju je čakala še 18 urna vožnja preko visokih prelazov v Cusco, kar pa je že druga zgodba...
Ni komentarjev:
Objavite komentar